(SAMOGOVOR) Maribor je ostal enak, kakršen je vedno bil

Sneg! Saj so ga napovedovali, ampak toliko snega v enem šusu že dolgo ne. Pes je v četrtkovem jutru najprej osuplo zastal, nato se je navdušeno vrgel v nezgaženo belino. Za vogalom zaslišim prvo godrnjanje. Takrat sem se spomnil, kaj sledi. Stavim, da bodo na družabnih omrežjih v hipu obsežna, s fotografijami podkrepljena poročila, kje so ceste splužene, in predvsem, kje niso. Z vsemi kletvicami vred. Ker je vedno enako: ob prvem resnem sneženju enim misel udari na lep božič, drugim na mestno zimsko službo.

V izbuljenih mopsovih očeh se je zrcalila vsa radost tega sveta. Jaz pa sem, ker je sneg, tako pravijo, prinašalec decembrskega prazničnega vzdušja, dojel, da se nevarno obotavljamo. Dobavni roki spletnih daril so letos menda še posebej raztegnjeni. Razmišljal sem, kako čez dva tedna upravičiti praznino pod jelko. Jaso, kjer bi moral biti gozd škatel. Ne vem, kako je pri vas doma, ampak ona finta, da ne gre za darila, temveč za družinsko srečo, pri najstnikih ne vžge najbolj. Vem, stvar vzgoje, kriv sem. Pa saj imam slabo vest že zato, ker se ne zaženem nasmejan v zasneženo jutro in začnem s kepanjem otrok, kot to počnejo v boljših družinskih filmih.

Ko sem v naletavanju snežink za vrat slišal preklinjanje še izza drugega vogala, spremljalo ga je značilno prasketanje, ko plastična lopata udari ob asfalt, mi je malo odleglo. V prazničnem obotavljanju nisem sam. Nisem tip, ki bi s celo ulico tekmoval in največje snežake delal. Prvo kepo še povaljam, potem se delam, da v garaži iščem material za nos in gumbe. In vsako kepanje uničim, ker kot strog sodnik od daleč vpijem, da so ledenke prepovedane. Na sankah sem tudi raje vedno sedel, kot da bi jih vlekel. Jaz in smučanje pa ... Recimo, da se v življenju nisva najbolj ujela.

Nisem ravno Marcos Tavares, ki ga je, se mi zdi, malo strah enega večjih projektov, ki so mu ostali za nogometno penzijo. Ko bo, da postane res čisto pravi Mariborčan, moral na smuči. V sodelovanju z Ilko, ta bo njegova učiteljica, je že zelo blizu, ampak zgolj zato, ker zdaj živi pod Pohorjem, mi je zadnjič razlagal. Prodal sem mu oni štos, da je za ene Val Thorens, za druge pa Valdoltra. Brazilcem se to sploh ne zdi smešno, hudič je, da se tudi Mariborčanom ne, v mestu s takim hribom se to ne spodobi. Sem pa kot dolgoletni nesmučar vsaj nepristranski poslušalec, ko se grabijo lokalpatrioti, kakršen je Miško, ki je rad na Pohorju, in svetovljani, kot je Danilo, ki v St. Moritzu smuča, ali je naša ponudba prava in ali se urejenost prog lahko kosa s tujimi. S smučanjem nimam pretirane sreče že od tedaj, ko smo šli v Evropsko unijo. Vzdušje po državi je bilo imenitno, jaz pa sem 2. maja 2004 dobil nalogo, da pokličem Bojana Križaja, kako je kaj po prvem dnevu v EU. Naj ga, prosim, ne motim v nedeljo, mi je rekel in vrgel telefon dol. Rosnih oči sem se spomnil neštetih nedeljskih juter, ko smo na televiziji anteno premikali, da na ekranu ni snežilo, in slalome gledali. Potem sem namesto Križaja klical Toneta Vogrinca, le koga bi drugega, Tona je faca, tehtno mnenje ima o vsem. Okej, tista drugomajska iz leta 2004, da je smučanje rešeno, ker da bomo poslej pokrovitelje dobivali iz širnega evro bazena, se mu ni najbolj posrečila, toda če bi smučarija upoštevala vse njegove ideje, bi bilo drugače.

Morda mi tudi zato, ker sem pol življenja v zimah drgetal ob nogometnih terenih, vse, kar je smučarskega, vzbuja drugačne, čudne asociacije. Zadnjič sem opazoval redke, ki so s sejma rabljene smučarske opreme ponosno nosili svoj plen. Z dodatnimi redarji za usmerjanje prometa so se nanje pripravili v Europarku, a se je zdelo, da ona "Smučajmo vsi, Bojan in mi ..." v Mariboru ali zaradi financ ali zaradi korone ne vžge več tako. Mene pogled na ateja, ki baranta za smuči in pancerje, itak vsakič spomni na bizarno olimpijsko zgodbico. Stal sem zraven, ko je Rok Perko v Vancouvru 2010 prodal svoje zvite smukaške palice. Kanadski navijač mu je zanje potiskal dvajset dolarjev, vražji Perko pa je odlicitiral do petdesetaka, češ, to so vendar palice štirinajstega najboljšega olimpijskega smukača.

Vse to mi je zletelo skozi misli v par minutah, ko sem ravnodušno opazoval, kako se ganjena mrcina meče v sneg. Pogledal sem še na telefon. Ha, dobil bi stavo. Spletna vojna je že divjala, iz mestnih četrti, iz primestnih krajevnih skupnosti so letela natančna poročila o stanju na cestah. Razstreljevanje Nigrada, Marproma, župana, vsega, kar je mestotvornega, se je začelo. Bil sem čudaško pomirjen: Maribor je kljub krizi ostal enak, kakršen je vedno bil.