(SAMOGOVOR) Pismo iz Belorusije

Ta Samogovor pišem na svoj četrti dan v Belorusiji. Sem sem pripotovala, da bi poročala o situaciji na meji s Poljsko in to povezala s širšim geopolitičnim kontekstom. Vedela sem, da je - umetno ustvarjena - kriza na robovih Belorusije, ki na kocko postavlja življenja prevaranih ljudi, žal le vrh ledene gore. Ko govorimo o Belorusiji, največkrat razpravljamo prav o represiji, aretacijah, zapiranju in nesvobodi govora, ki se v tej državi vlečejo že desetletja, huje pa od zadnjih volitev leta 2020. Varno je reči, da sedanja situacija na mejah z EU kaže na Lukašenkovo izsiljevanje, ob tem pa so talci tudi skoraj desetmilijonski beloruski narod in ne le ljudje, ki jih je voditelj Belorusije k sebi zvabil pod pretvezo "odprtih mej", da bi od EU izsilil priznavanje in ukinitev sankcij. Položaj Belorusov se izjemno dobro kaže tudi ob opravljanju novinarskega dela v tej državi.

V Sloveniji je, vsaj po mojem mnenju, pojem diktature pogosto zlorabljen. To niti ni nujno slabo. Čeprav lahko zloraba in pretirana uporaba določenih pojmov vodita v razvodenitev, nas potenciranje zmore obraniti potopa v resnično diktaturo. Na Slovenskem diktature seveda ni, vredno pa je opomniti, da lahko odraščanje v izjemno demokratičnem okolju preteklih desetletij - ta mehurček moramo braniti na vso moč, opozarjati moramo na vsako stranpot - privede do razvoja mlade osebnosti, ki ob morebitni misli na resnično diktaturo zastriže z ušesi, a takemu režimu skorajda ne verjame. Odgovorni urednik našega časopisa mi je pred odhodom dejal, da v Belorusiji živijo resnično diktaturo; čeprav sem vedela, da ima prav, si razsežnosti do soočenja z dejansko situacijo nisem mogla docela predstavljati.

Naj dam kak primer za lažje razumevanje strahu, ki tukaj vlada. Kot novinar lahko sogovornike, četudi anonimne, načeloma najdeš povsod po svetu. Za novinarje so prvi vir informacij, ki ne prihajajo od oblasti, pogosto nevladniki, ki imajo celosten (četudi tu in tam izkrivljen) pogled na posamezne problematike, obenem pa kolegi novinarji, ki se z družbenimi in političnimi vprašanji ubadajo vsakodnevno. V Belorusiji, kjer so nevladne organizacije prepovedane in kjer novinarje za več let zapirajo zaradi banalnosti, kot je recimo prenašanje protestov na družbenih omrežjih, je priti do virov oteženo in skorajda nemogoče. Novinarsko delo je - če predpostavljamo, da ni propaganda - tukaj že v osnovi zločin. In tudi jaz sem zato nekdo, ki ga je treba nadzorovati.

Zanimivo je, da mlad človek, ki odrašča v Evropski uniji, v svetu misli, da je nepremagljiv in da mu nihče nič ne more. Ob tem se lahko le kislo nasmehnemo. Ne moremo zanikati, da je lahko taka samozaverovanost tudi dobra - podajati si se pripravljen v situacije, ki bi starejše kolege zaradi izkušenj in bolj jasnega videnja sveta odvrnile na prvi stopnički - in tako se kdaj rodi kaj inovativnega. Po drugi strani pa se mora mlad novinar vprašati, zakaj slovenski kolegi v Belorusijo ne potujejo, ali bolje, zakaj beloruski novinarji težko poročajo o situaciji na domačih tleh! Zelo me razjezi, ko se novinar začne smiliti samemu sebi, pri čemer sam rine na nevarna območja; priznati pa moram, da sem v teh dneh temu podlegla tudi sama.

Skoraj sem že zaklela, da je bog mrtev in da se mi dogaja krivica, ker stvari ne gredo po načrtu in ker je v Belorusiji težko in skorajda nemogoče priti do objektivnih in resničnih informacij. Propaganda je močna kot vol.

Sama sebe moram okregati, ker samopomilovanje seveda ne vzdrži. Drži pa, da diktatura, kakršna je beloruska, pravo novinarstvo uspešno in vztrajno zaustavlja. Zaustavlja ga s strahom tistih, ki bi lahko govorili, zaustavlja ga s tem, da kriminalizira novinarja, ki bi moral poročati. Zdi se mi, da prvič razumem, zakaj je novinarstvo steber demokracije.

Če si poleg tega, da si novinar, še vsaj malo človek, boš ljudem seveda dal prostor, da se zaradi osebne varnosti odločijo molčati. Pa to ne pomeni, da so reve, da si ne upajo; spoštovanje molka pomeni tudi zavedanje, da se boš kot tuji novinar - kar jaz v Belorusiji sem - po nekaj dneh, če bo sreča mila, vrnil v svojo državo. Belorusi pa bodo ostali, ostali bodo dlje kot begunci in migranti, ki zdaj zmrzujejo na meji EU.

Ne vem, kdaj sem bila nazadnje v bolj neugodnem položaju in kdaj sem bila nazadnje tako zelo pretresena nad tišino in stisko, v kateri živijo ljudje. Obenem pa presenečena, da se ob soočenju z vsem tem še zmeraj smilim sama sebi.

Res se spoznavamo vsak dan. Še veliko se bo treba naučiti, Klara.