(SAMOGOVOR) Ni meje za razčlovečenje

Današnji svet, ki se vse bolj zapira v meje in omejenosti, v katerem se na novo zarisujejo meje in začrtujejo navidez prej že premoščene delitve med državami in državljani, poglabljajo razkoraki med nacionalnim in evropskim oziroma globalnim, je vse težje misliti brez meja. Nasploh je, še preden trčimo v realnosti sodobnih (pre)ureditev pandemičnih omejitev, ki nam diktirajo gibanje in potovanja med državami, vse težje misliti brezmejno. Današnje bivanje je že povsem okvirjeno z omejenostmi, ki jih prinaša nadzorovanje epidemije. Te po eni strani ob razplamteli razširitvi očitno sploh ni mogoče nadzorovati in obvladovati, po drugi strani pa nenehno poraja nove vzvode za nadzorovanja, omejevanja in discipliniranja ljudi, torej za stalno, neprekinjeno omejevanje.

Kjer so meje, bomo zgradili mostove, sta ob aktualni družbenokritični mednarodni razstavi Onkraj meja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu s poskusom optimističnega predznaka in oziranja v prihodnost tudi skozi umetniške prakse zapisali kustosinji Andreja Hribernik in Maja Antončič. Razstava v pravem času (in na pravem mestu - v mestu glasniku miru) spodbuja k premisleku o sedanjosti z oziranjem v zgodovino človeštva kot stalnem postavljanju in prestavljanju mej, identiteti posameznika z (vnaprej) določenim in omejenim življenjskim prostorom. Opozarja na razvrednotenje, razčlovečenje brez konca: na ljudi, ki so potisnjeni na družbeno obrobje in jim je v prizadevanjih, da bi bili in bivali kot ljudje, odvzeto dostojanstvo. Od dneva, ko naj bi globalno častili človekove pravice in se ne soočali predvsem z vse več humanitarnimi katastrofami, nas projekti več umetnikov, tudi onkraj meje, morajo nagovoriti in doseči. Prav v dnevih, ko smo priča nadaljnjemu razvrednotenju ljudi na beloruski-poljski meji, kjer ostaja na tisoče prebežnikov, je nujno razmisliti o strahovitem razmahu globalne humanitarne krize. Prebežniki še naprej silovito iščejo izhod iz svojih držav (še vedno so med njimi Sirija, Irak, Afganistan), upajo, da je vendarle nekje in nekoč mogoče drugačno, boljše življenje, in zato, da bi se lahko nekje ustalili, zapuščajo svoje domovine in pri tem tvegajo tudi življenje. Njihovega položaja si v resnici ne moremo niti prav misliti.

Bilo je pred dvema desetletjema, ko smo z Mojco Pajnik in Marto Gregorčič v sodelovanju z Mirovnim inštitutom opravljale terensko raziskavo med prebežniki, ki so jim prestregli namere in so tako končali svoje želene poti na zahod že v azilnem domu v Ljubljani oziroma so obtičali v domu za tujce v Postojni. Vstopale smo v ograjene domove kot mlade raziskovalke, polne zagona, predvsem pa smo skušale dojeti in dognati življenja prebežnikov zlasti po humanistični plati, jih tudi predstaviti kot posameznike, ki iščejo zgolj varnost in mir in si enako kot vsak od nas zaslužijo človeka vredno življenje. Pravzaprav se od takrat čisto nič ni spremenilo. Nasprotno, prebežniki še naprej brezupno iščejo svojo svobodo, mir, dom in umirajo na svojih brezizhodnih poteh, medtem ko se politični spopadi za moč še nadalje ne zmenijo za nepomembne statistike žrtev - to so le kolateralne škode konstantnih prerivanj za brezmejno oblast. Kar od naše takratne raziskave ostaja, je tudi sovražna, nestrpna retorika, ki je le še bolj brutalna, brezsramna, podla. Še kako domača nam je na domačih tleh. O tem žal priča tudi zadnja tragedija utopljene desetletne kurdske deklice v reki Dragonji.

Slovenska karitas je ob nedavnem mednarodnem dnevu migrantov pognala akcijo zbiranja denarja, s katero spodbuja k solidarnosti za pomoč migrantom z osnovnimi potrebščinami za življenje na Poljskem ob meji z Belorusijo. Skupaj s Caritas Europa je pozvala politike, naj olajšajo mobilnost ljudi, ki iščejo varnost. Do kake mere nas bo ta humanitarna akcija tudi v nizu ostalih oblik pomoči, ki so domala stalne, nagovorila? Koliko jo sploh lahko čutimo kot del "naše skupne Evrope", koliko sočutja, empatije lahko migranti, ki jih pravzaprav nikjer nočejo, prebujajo v nas? In ali je zbiranje denarja v nedogled hkrati res edini način in kako enkrat končno drugače, pravičneje razporediti neenakomerno porazdeljene dobrine? Ne bi bilo slabo, če bi si vsaj poskušali zamisliti, da tudi naše pozicije niso nujno samoumevne in trajne, da tudi naša svoboda, varnost in relativna blaginja niso nujno brezmejne in nedotakljive. Zdi se namreč, da so edine meje, ki so še raztegljive ali pa jih sploh ni, meje razčlovečenja.