Če so vrste za cepiva in preglede povezane z osnovnimi človekovimi pravicami in (ne)dostojnim, so pogosto stanja neprestanega čakanja kdaj tudi povsem načrtna, ustrojena, nekako instrumentalizirana potrata časa. Nenehno namreč tudi čakamo, da se kdo ali kaj spremeni, pri čemer nam ne preostane drugega od čakanja, čeprav vemo, da bo v čakalniški letargiji napočilo sosledje dogodkov, v katerem nikoli ne bo treba premakniti nič, ker je pač treba počakati.