(SAMOGOVOR) Iti na tekmo v Ljudski vrt je obred

Na tekmi NK Maribor sem bil prvič leta 2008. Pa ne v Mariboru. Bilo je, ko so ravno prenavljali Ljudski vrt. Družinski prijatelj me je s seboj vzel na domačo tekmo - na Ptuj. Ja, tam je Maribor ene pol leta, mislim da, igral domače tekme. Spomnim se vsakega detajla. Bilo je aprila, pokalna tekma proti Domžalam. Zmaga z 1:0, strelec Dragan Jelić. Spomnim se tudi, kako je takrat prvi golgeter lige Dario Zahora razočaran odšel v slačilnico, ker mu na tisti tekmi ni šlo.

Moja naslednja tekma je bila prva v novem Ljudskem vrtu. Desetega maja 2008, 33. krog, Maribor proti Nafti. Sedel sem na stari tribuni. "Madžari" so povedli, nato pa eksplozija. Zoki Pavlović je zabil golčino, nato še žal že pokojni Nilton in seveda Tavares. Tedaj sem prvič občutil pravo mariborsko evforijo in se je nalezel. Doma, kjer niso ravno imeli posluha za moje navijaško navdušenje, sem začel takoj težiti, da bi rad redno hodil na tekme. Redno ravno nisem hodil, sem pa šel tu in tam. S fotrom sva recimo šla na skoraj vse tekme reprezentance, ki je v Ljudskem vrtu odigrala vse kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Na zgodovinsko tekmo z Rusijo pa seveda nisva šla, ker so karte prodali, še preden so jih prav začeli prodajati.

Čeprav sem s klubom dihal v vseh evropskih kvalifikacijah - ne spomnim se, da si katere tekme ne bi ogledal po televiziji ali vsaj na računalniku -, nekako nisem imel prave prijateljske ekipe, s katero bi hodil na tekme. Tako sem izpustil vse tekme skupinskega dela, tudi spomladanskega, evropske lige in Lige prvakov. Kdaj pa kdaj sem že šel na kak derbi. Enkrat, ko sem bil še gimnazijec, menda je bilo leta 2011, je ravno bil na obisku stric - kleni Štajer'c, ki sicer dela v Ljubljani. Med družinskim kosilom je vprašal, če bi šla zvečer na derbi. Val'da! Pol ure prej sva prišla na južno ploščad. Stric se je postavil v vrsto za karte. Po kakšne pol ure, tekma se je vmes že začela, je prišel in rekel, da imava karte na tribuni jug. Stari, pa to je pri Violah! Prišla sva gor, čisto na vrh. Vrhunska izkušnja. Videl sem bolj slabo, ampak vzdušje je bilo noro.

No, prelomnica je bila leta 2019 na tekmi z Muro. Takrat, ko sta Šalca in Žilavec s posrečeno reklamo napolnila stadion. Sošolec s faksa ni imel kompanjona za tekmo, pa je rekel, če grem z njim. Izjemno navijanje. Nora tekma, čeprav je Tavares gol za izenačenje zabil iz debelega ofsajda. Naslednjo sezono, bilo je sredi epidemije, sem se odločil, da se pridružim prijateljema na tribuni. En sedež poleg njiju je bil še prost. Kupiti letno vstopnico na novo ni ravno poceni, ampak izkoristil sem Počivalškove bone in namesto 150 plačal le 50 evrov. Ena boljših investicij. Tekme, ki sem jih izpustil od takrat, bi lahko preštel na prste ene, ajde, obeh rok. Bolniška, služba, dežurstva. Včasih res ne gre. Tudi ker zveza oziroma imetniki televizijskih pravic določajo nehumane termine tekem. Nekaj sezon že pizdim, da termin derbija - tekme vseh tekem, ne more biti v nedeljo ob 15. uri ali kot zadnjo nedeljo ob 17.30, sredi poletja, ko sonce direktno pripeka na vzhodno tribuno, kjer domujemo. Derbi je v soboto zvečer in fertik.

Kar želim povedati, je, da pomeni ogled tekme v Ljudskem vrtu veliko več kot sama tekma. Zame je to cel obred. Nogomet je še najmanj pomemben. V prvi vrsti podpiraš svoj klub. Izražaš ljubezen. Četudi je ta, sploh v zadnjem času, slepa. Joj, kolikokrat se nerviram. Ne le zaradi slabih predstav. Razmontiral bi celo upravo, če bi lahko. Zares se ne strinjam z njihovimi potezami. Preveč je kritik. Pa vendar. To je moj, naš klub. Z njim sem "gor rasel". Kolikokrat rečem, da ne bom več podaljšal letne karte. Eh, itak, da jo vedno bom. Ogled tekme je dogodek, na katerega čakaš. Kdaj bo spet domača tekma, se nonstop sprašujemo. Domačim tekmam prilagajam dopust, dežurstva v službi, če le gre. Povzpeti se v svojo sedemnajsto vrsto C3 sektorja na vzhodni tribuni, pozdraviti prijatelja, dati roko Bošku, zgornjemu sosedu, čeprav mu sploh ni tako ime, je neprecenljivo. In ko si z dedkom, dežurnim nergačem, ampak pravim, iskrenim navijačem kluba že od njegovih začetkov, piševa esemese, kako nam kaže. Točno imamo tudi naštudirano, kdaj gre kdo po pivo. Simpatična točajka točno ve, kaj bomo. Itak gremo po tekmi k Jogiju na še enega in analizo tekme.

To pišem pred odločilno tekmo proti švedskemu Djurgardnu. Ko boste to brali, bo tekma že odločena. Ampak ni važno, v nedeljo popoldne bom spet v Ljudskem vrtu na tekmi proti Primorju. Da bom lahko spet pizdil čez sodnike, ekipo, upravo in še koga. Zato, ker imam ta klub rad.

P. S.:

Vzhod, C3, 17. vrsta, 24. sedež. Since 2020.

Večkrat mi namreč kdo reče, da itak na tekme hodim zastonj, ker sem novinar.