(SAMOGOVOR) Informativni dan ali kako sem poslušal sebe in ne "pametnejših"

Vsakič ko berem in gledam prispevke o informativnih dnevih, se spomnim, kako je bilo, ko sem se sam odpravil po informacije in ogled bodočih šolskih smeri. Tudi sam sem kot dijak in kasneje študent velikokrat sodeloval pri predstavljanju gimnazije in študija bodočim generacijam. To sem rad počel, sploh na faksu, ko so profesorji zapustili predavalnico in smo bili študenti dijakom na voljo za interna vprašanja. Če so informativni dnevi fajn, je toliko bolj zoprn vpisni postopek. Sploh če ne veš, kaj si želiš. Sam sicer težav nisem imel. Točno sem vedel, kam se želim vpisati.

Kot devetošolec sem s skupino prijateljev šel na informativne dneve na III. gimnazijo Maribor, na katero sem se nekaj mesecev kasneje uspešno vpisal. V bistvu nam tedaj niti ni bilo mar za informativo. Pomemben je bil prosti petek. No, čisto brez zapletov ni šlo. Moja generacija, 1996, je bila močna. Za tri nabito polne razrede osnovne šole Bojana Ilicha nas je bilo. Recimo, da se jih je vsaj pol odločilo, da bodo svojo profesionalno pot tlakovali na II. gimnaziji Maribor, četrtina je šla na Prvo gimnazijo, ostali na tretjo in škofijsko, nekaj pa na poklicne srednje šole.

Neformalno je OŠ Bojana Ilicha v mariborski javnosti znana kot elitna. Bolje rečeno, šola za otroke staršev, ki pripadajo višjemu, elitnemu sloju. Brez zadržkov lahko to tezo potrdim. Otroke, učence se je selekcioniralo na dve skupini. Na pridne, odličnjake, bodoče drugo- in prvogimnazijce, in na ostale. Vsaj sam sem to tako doživel. V drugo skupino smo spadali "malo manj pridni" ter tudi totalni outsajderji. Vmesne postaje ni bilo. Nikdar nisem bil odličnjak, kaj šele priden, vzoren učenec. Če mi je šlo "na bruhanje" ob matematiki in fiziki, sem zato od nekdaj kazal zanimanje za družboslovje in humanistiko.

Čeprav imam univerzitetno diplomo iz zgodovine, sem bil kot osnovnošolec, ki je bil na pragu odločanja o svoji prihodnosti, zaznamovan kot nekdo, za katerega ne vedo, kaj bi z njim. Razredničarka je moji mami odsvetovala vpis na gimnazijo, saj da to ni zame. Učiteljica geografije, sicer legenda, mi je prav tako sugerirala, da je zame primernejše kaj drugega kot gimnazija. Učiteljica fizike mi je prerokovala, da bom na gimnaziji pogorel. Bil sem, priznam, kdaj nemogoč šolar. Uporniški, velikokrat za brez zveze. A občutil sem podrejen položaj, lahko bi rekel, da neko vrsto zaničevalnosti. Sem bil mar manj vreden od sošolca s samimi peticami, ker se mi je tu in tam v redovalnico prikradla kakšna trojka? Seveda ne. A tako je to na elitnih šolah. Kaj bi jaz, štor, brez kančka ročnih spretnosti, počel na recimo strojni ali lesarski šoli? Najbrž bi poškodoval sebe in druge. Še enkrat več v življenju nisem poslušal (škodljivih) nasvetov modrejših in se odločil po svoji vesti. Vpisal sem se na že omenjeno tretjo. Bila je to odločitev, ki je ne bom nikoli obžaloval. Tretja forever. Že res, da sem si - in še vedno menim, da bi tja pasal - želel na prvo, a moram priznati, da zaradi močne generacije in felerjev z ocenami tam nisem imel česa iskati.

Spomin se dne, ko smo izvedeli, ali smo bili sprejeti na želeno srednjo šolo. Bilo je to pred dobo digitalizacije. Na oglasno desko so obesili seznam z imeni in čao. Šla sva z očetom. Pred šolo kolona bodočih dijakov in staršev. Strah me je bilo kot majhnega cucka. Po moje take treme nisem imel niti na maturi. Ker - kaj če ne bom sprejet! Kaj me čaka potem? Saj več ne vem, kaj sem vpisal kot drugo in tretjo željo. Pa ja ne bom - bog ne daj - moral na škofijsko? Ker molil pa res ne bom, sem si potihoma govoril.

Ko sem stal v avli, mi je nasproti prišla sosošolka iz Ilicha in rekla: "Sprejet si." Fak. To je to. In začelo se je novo poglavje v mojem življenju. Skupaj z najboljšim prijateljem so naju vrgli v zadnji, F-razred. Vsa štiri gimnazijska leta smo bili etiketirani kot piflarski razred. Tudi šolski ključ smo si zavoljo tega prislužili. No, sam k pridevniku piflarski gotovo nisem pripomogel. Bili smo dobra generacija, bili smo povezani, držali skupaj, se podpirali, si krili hrbet. Do sošolcev iz osnovne šole nimam odnosa. Za večino sploh ne vem, kje so in kaj počnejo. Nekaj centrašev kdaj srečam v mestu. Pozdravimo se in to je to. Nobenih obletnic ali česa podobnega ne obeležujemo. Ali pa me tja ne povabijo ... Sem pa veliko bolj povezan s sošolci s tretje. Četudi se ne vidimo, kot bi velevalo, se bom obdobja 2011-2015 zmeraj spominjal po lepem. 

Čeprav bi o obdobju faksa lahko spisal dva, tri samogovore, je bila gimnazija le poglavje zase. Skupaj smo se veselili, žalovali, zgodile so se prve ljubezni, spoznavali smo nočno življenje, odkrivali svet. Še kako pomembne so bile postranske stvari, o katerih se na informativnih dnevih ni govorilo.