Klara Širovnik
To pozdravljam. Zanimivo pa se mi zdi, da kot "mlade, ki kljubujejo" (trenutnemu redu, normam in ideologiji) danes razumemo že kar ljudi do skoraj štiridesetega leta starosti. Samo poglejte si voditelje mladinskih organizacij, ki so pogosto v prvih bojnih linijah – nekatere od njih bi med mlade umestili le s težavo. S tem samo po sebi še ni nič narobe. Človeško življenje je vedno daljše in skladno s tem bomo počasi prevrednotili tudi dojemanje življenjskih obdobij. Bolj moteče pa je, da so v javnem diskurzu "mladi" dojeti kot izredno homogena skupina, ki se ji lahko malodane pridruži že vsakdo, ki se strinja ali poistoveti z ideologijo katere od organizacij, ki jih v pretežni meri tudi zares sestavljajo mladi.
Neodvisno od starosti akterjev je upor (vsaj ko gre za besedo in princip, o sprejetosti dejanske akcije več v nadaljevanju kolumne) danes nekaj dobrodošlega. Upor je izraz tega, da ti je mar. Zdi se mi celo, da je v trenutni klimi prisotna odkrita spodbuda k upiranju in kljubovanju. A odločitev o udeležbi pri uporu naj ostaja na ramenih vsakega posameznika – vsakršno siljenje in vzbujanje slabe vesti pri tistih, ki se ob določeni situaciji pač ne želijo upirati, ker precenijo, da upor ni na mestu ali da ni potreben, je pokroviteljsko in zatira možnost svobodnega odločanja. Z izvajanjem moralnega terorja, ko se kdo od sodržavljanov ne želi upirati (teroriziranje niti ni redka praksa), po mojem mnenju ubijamo ključno sestavino vsakega smiselnega upora: željo po svobodi in pravici.
Obenem je upor vedno sprejet le do neke mere, torej v okvirih, ki ustrezajo določeni skupini. Da nismo sposobni sprejeti upora nekoga, ki razmišlja zelo drugače od nas, niti ni treba posebej pisati ali poudarjati. Seveda nasprotujemo tistim, ki nasprotujejo našemu uporu, kako da ne! Bolj pa me bega to, da se tudi znotraj skupine, v katero spadamo (denimo znotraj prijateljske skupine, s katero delimo podobne življenjske nazore, ali znotraj profesionalne skupine, s katero naj bi delili podobne vrednote in etiko) upiramo le znotraj strogih meril, če le želimo, da bo ta upor sprejet kot nekaj pozitivnega (in da lahko še dalje plavamo na površju, ne da bi potonili). Lahko kljubujemo, a moramo biti vedno dobri do tistih, ki so v našem "plemenu"; proti tistim, ki so v naši družini, se pač ne smemo upirati, vsaj glasno ne. Morebitna nesoglasja je treba reševati na tiho in če to ne obrodi sadov, je bolje pozabiti in se sprijazniti. Če se upiraš dalje, si razumljen kot zaslepljen, nesramen, nezrel, nekolegialen in še kaj. Če ne odnehaš, si lahko celo izrinjen iz neke sfere družbe. Ta misel me neizogibno spomni na izjemno a prezrto slovensko pisateljico Ivanko Hergold.
Pisateljica Hergold se je leta 1943 rodila v Gradišču pri Slovenjem Gradcu, živela pa je v Trstu, zato jo - tisti, ki jo! - poznamo kot zamejsko pisateljico. Njena čudovita dela so dolgo ostajala v nekakšen "mikrookolju" in niso prodrla globlje v našo nacionalno zavest, četudi bi morali biti na pisateljico izredno ponosni, hvaliti bi se morali z njo. Spominjam se, da sta Ace Mermolja in Marko Sosič leta 2019 preko Primorskega dnevnika na slovensko javnost naslovila poziv, naj se seznani s celotnim literarnim opusom dejansko zamolčane in obenem vrhunske slovenske pisateljice Ivanke Hergold. Zapisala sta, da je Ivanki (ki je tudi sicer imela težko življenje) posebno bolečino povzročala neskončna zaljubljenost v literaturo; oboževala je kakovost in kakovostne avtorje, z isto intenzivnostjo pa je sovražila literarno mediokriteto ter založniške in pisateljske spletke, ki neusmiljeno relativizirajo kakovostna merila. Ni poznala srednjih mer in ni zamolčala lastnih misli in ocen – to pa ji je (v smislu prepoznavnosti in sprejetosti) tudi močno škodilo. Pisateljska etika je bila zanjo absolutna prioriteta. "Ivanka Hergold je bila preveč izven shem določenega umetniškega in pisateljskega miljeja, da bi jo vrednotili ali celo nagrajevali. Ni bila medijsko uspešna pisateljica, ni prejemala nagrad, s svojo predanostjo literaturi pa se je znašla sama onkraj robov osrednje Slovenije in obenem našega prostora. Njeno plačilo je bila neznosna grenkoba: tista, ki ubije," sta zaključila.
Če zapišemo malce romantično: Ivanko Hergold je izločila literarna družina, ki se rada izjavlja za tisto, ki skozi svojo umetnost razgalja nepravilnosti!
Danes je že to, da poveš svoje mnenje oziroma da izoblikuješ neodvisno sodbo, precejšnja redkost. Sodbe posameznikov se oblikujejo šele takrat, ko odnos do neke pojavnosti ali človeka vzpostavi krog "uveljavljenih" ljudi. Posledično je vse polno prežvekanih uporov, ki to dejansko niso; tisti, ki se borijo za svoja načela, pa so izdajalci.
Vsi pravijo, da je treba kljubovati. S tem seveda mislijo, da je treba kljubovati po njihovih merilih.
Že tolikokrat se je jasno pokazalo, da se je najtežje zoperstaviti "svojim". Najtežje, a včasih tudi najbolj nujno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
