(SAMOGOVOR) Nič več ni enako in prav vse je enako

Nič več nikoli ne bo enako, prav vse se bo spremenilo, popoln preobrat bo, nikoli več ne bomo živeli na enak način in podobno ... Tako smo si poznavalsko, kot bi res bili prepojeni s prelomnimi izkušnjami in novimi znanji, dopovedovali vsevprek na višku koronakrize, še zlasti pa ob izteku uradnega dela nepojmljive epidemije. Ker smo morali v kratkem času sprejeti drastične spremembe, zlasti prepovedi in omejitve s ciljem preprečiti širjenje okužb, smo začeli razmišljati in smo morda tudi že verjeli, da bodo spremembe na nas dolgoročno učinkovale. Da bomo zdaj pa (iz)stopali drugačni, nekako izšli spremenjeni v spremenjeno. Hkrati pa nas čas vselej obvladuje tako ali drugače. Vse bolj se zdi, da je ta čas resda udaril hitro in sunkovito, tako da ga spet nismo mogli docela razumeti in dojeti, hkrati pa smo vseeno obtičali v času pred tem časom in ga skušamo spet uloviti in se vrniti v ustaljeno.
Nedavno sva šla z možem na koncert v naš prekrasni grajski park pred knjižnico. Prvi pokoronski koncert je bil, nekakšno obuditveno kulturno druženje, ki so ga priredili na vrtu ob magnoliji, kjer je to poletje spet čitalnica na prostem. Časopisov na prostem sicer ne vidiš več prav pogosto v rokah bralcev, omejitve so (ob)veljale v lokalih in še zredčile bralske vrste, so pa časopisi in revije medtem znova dostopni vsaj v čitalnici gradu. Tukaj je tudi eden najlepših ambientov v našem mestu. Neštetokrat se lahko vrneš sem, a nikoli ne postane običajno, že videno in samoumevno in zato neopazno. Vsakič znova presune v svoji krasoti. Na koncertu nas ni bilo ravno v izobilju, bolj ali manj znani obrazi s preteklih kulturnih dogodkov smo se toplo pozdravili in si prikimavali kot stari znanci. Bolj ali manj stalni obiskovalci smo spet prišli na plano. Vedeli smo, koga tokrat ni, a je prej običajno bil, ali pa, kdo bi se vendarle še utegnil sprehoditi izza ovinka v parku in se nam pridružiti v tej posebni obliki uživanja svobode in kulture.
​Obžalovala sem, da ni več ljudi, da kakovostni dogodki še vedno ne pritegnejo dovolj, kako se ne zavedamo, kaj vse imamo na voljo in koliko več bi lahko doživeli v našem malem lokalnem okolju, če bi hoteli. Še vedno je vse preveč neutemeljenih kritik, češ da se nič ne dogaja, vendar pa je vse bližje resnici dejstvo, da večina dogodkov ne pretrese, ne pritegne in ne nagovori ljudi.
Na tem mestu se mi je, ob združenih zvokih narave in družbe, ob vseh opažanjih, nagrmadenih v trenutku, naenkrat zazdelo, da pa le nikakor ni in tudi ne bo vse drugače. Vsaj zdaj še ne bo nič drugače. Da namreč nismo zares spremenili ustaljenih navad, okusov, želja, teženj. Da smo kljub pretresom in posledicam vendarle doživeli prekratko obdobje soočenja z neznanim, da bi lahko po izteku najtežjega res temeljiteje zamajalo tako ustroje družbe kot posameznika. Morda kvečjemu šele bo, sploh če se res pripravlja močan pokoronski val, ki nekako preži med in nad nami kot Damoklejev meč. Morebiti bo udarilo z repom, znova, zahrbtno, tudi zato, ker se ni nič v naših ravnanjih prav zares korenito zamajalo, razmišljam. Sprašujem se, ali morebiti obstaja kak drug potem, ki bi moral biti že zdaj, pa ga ni.