(SAMOGOVOR) O starcu, ki v trgovini "dela gužvo"

"Kaj boste?" je moškega glasno vprašala prodajalka. "Žena me je poslala po prepečenec," ji je odgovoril. "Jah, gospod, prepečenca pa ne prodajamo na tem oddelku, pač pa pri vhodu na levo," mu je hladno odgovorila. Moški se je pomaknil v levo, k polici z mlekom. "Tu?" jo je še enkrat vprašal. "Ne, gospod, pri vhodu," mu je zabrusila. Nekaj sekund se je oziral okoli sebe, nato pa jo, kot da je doslej še sploh ni ogovoril, vprašal, kjer lahko najde salamo Poli. "V hladilniku, zdaj pa se, prosim, pomaknite iz vrste," je odvrnila. Spet se je obrnil k polici z mlekom in začel prelagati tetrapake. Kot da bi želel preveriti, ali sta prepečenec in salama Poli morda pomešana mednje. Vzela sem svoje žemlje in ga opazovala. On pa je gledal v pakete mleka, čeprav je potreboval klobaso.
Na roki je nosil poročni prstan, njegova oblačila so bila čista in zlikana. Zaščitna maska mu je zakrivala dobršen del obraza, svetu je kazal le svoje vodene oči. Že en pogled vanje je opazovalcu potrdil, da se v človeku, ki zre skoznje, dogaja nekaj nenavadnega. Vprašala sem ga, ali potrebuje pomoč. Pritrdil je. In sva poiskala tisto prekleto klobaso.
Nato je stopil k blagajni. Kmalu se je pokazalo, da je nakupovalno košarico, v katero je že prej položil nekaj paradižnikov, pozabil sredi trgovine. Neka gospa se je obnjo narahlo spotaknila, sledil pa je očitek: "Nekdo je tukaj pustil košarico, skoraj sem padla." Pobrala sem košarico, moški pa se je opravičeval. "Joj, gospod, zdaj pa se, prosim, že umaknite, ker delate gužvo," mu je rekla druga prodajalka.
Za trenutek se je pomudil, kot da bi želel zbrati svoje misli in ugotoviti, kam mora iti, da ne bo nikomur v napoto.
Jasno je bilo, da ne ve, kaj storiti in na koga se obrniti. Kot da bi ga na stara leta premaknili na popolnoma neznan planet. V njegovih očeh je vladala zmeda. In nekakšen strah. Veste, kaj me je pri tem najbolj skrbelo? Da si bodo mimoidoči skozi zobe šepetali, da je pijan.
Težko bi rekla, da sem v tistem trenutku do njega čutila usmiljenje. Še dobro; usmiljenje je ponižujoče čustvo. Bil pa je bes, kakršnega čutim, ko me mlajša sestra pocuka za sladke ob ušesih. Zdelo se mi je, da sem pravkar srečala človeka, ki je vselej živel v skladu z uveljavljenimi družbenimi normami. Poročil se je, ženi pomaga z nakupovanjem, denarna situacija mu očitno omogoča, da poskrbi za hrano in obleko. Vseeno pa je v trenutku, ko so mu (zaradi starosti ali bolezni) odpovedali vsi mehanizmi za orientacijo v svetu, ostal popolnoma sam.
Dogodek lahko relativiziramo: morda ob obilici dela nobena od prodajalk ni opazila, da ima moški težave. Morda so bile pod pritiskom, ker je bilo treba opraviti kako drugo delo. Ali pa se jim je enostavno zdelo, da voditi starčka po trgovini ni njihova obveznost. Ne vem, ali je moški v trenutku izgubljenosti trpel. A če je bilo ob pogledu nanj mučno meni - pa ga sploh ne poznam - si lahko samo zamišljam, kako boleč bi bil tak prizor za njegovo ženo, otroke in prijatelje. Dolgo je skrbel zase, morda tudi za svoje bližnje. Zdaj pa je star in se vrti v krogu. Mimoidoči ga opazijo šele, ko stoji na napačnem mestu in "dela gužvo". On pa išče klobaso. In sebe.