(SAMOGOVOR) Porodni krči pisanja

Tukaj se pri časopisnih konvencijah vendarle zatakne: nam je v informativnem tisku sploh dovoljeno pisati o vsem tistem, kar ni novičarsko ali vsaj kolumnistično? Je to bluzenje, blebetanje? Je to bežen utrinek nekoga, ki je moral ponovno sesti za računalnik in po sili okoliščin napisati prispevek, ker je pisanje pač njegova služba? Tveganje seveda obstaja; a je po mojem videnju samogovor prej revolucionarna forma, ki bralcu za trenutek dopušča živeti v glavi nekoga drugega, če mu ta drugi - pisec - to uspešno omogoči. Da se to zgodi, mora obstajati geneza - in geneza je pisanje. Dobro pisanje, ki ga, trdim, da brezizhodno, spremljajo hudi porodni krči.

Samogovor ni izum časopisov, v (leposlovni) pripovedi se namreč pojavlja že stoletja, povečano "produkcijo" (če mu smem prilepiti ta grdi, grdi kapitalistični izraz) pa je zaznati v sodobnem romanu. Ko je prepričljiv, je samogovor lahko tudi oblika literarnega novinarstva, ki časopis približa literaturi, za katero v neposredni obliki - kritiško delo je izvzeto - na šelestečih listih dnevnega tiska zmanjkuje prostora. Samo poskusite prelistali kakšen časopis s konca 19. stoletja - poezije in proze je kar mrgolelo. Da se izognem kamenjanju, blagovolim ponoviti: časopisni samogovor seveda ni leposlovje, daleč od tega; zahteva pa drugačno, morda poetično urejenost jezika, ki lahko bralca ponese drugam in ustvarja estetski učinek.

Pisanje je obenem ena od prvih veščin, ki se je priučimo že zgodaj ob vstopu v šolo. Spominjam se, da so nekatere učiteljice še v času mojega obiskovanja osnovne šole pred razredom izpostavljale učence, ki so slabo brali in nečitljivo pisali. Brati so morali na glas, zatikalo se jim je, drugi pa so se muzali ob njihovem neznanju. Pisati in brati je danes osnovna zmožnost človeka. Ko sem narek v četrtem razredu pisala najslabše med sošolci in ko so na listu skakljali rdeči popravki, si zato nisem predstavljala, da bo pisanje nekoč tudi moj poklic. "Poklicno pisati" - da, sliši se dobro in sliši se tudi preprosto, elegantno, čisto. Do neke mere je točno tako; ob tipkovnici si kajpada ne uspeš obdrgniti niti blazinice. Obenem je pisanje garaško delo, čeprav prepoznano vse prej kot tako; morda tudi v slednjem tičijo razlogi za to, da je poklic pisatelja pri nas zaživel tako pozno (prvi se je s tem delom poklicno preživljal Cankar).

Pisatelja in novinarja seveda ne gre docela primerjati, lahko pa delujeta v isto smer. Prav časopis ima, tako pri promociji kot pri utrjevanju in negovanju literarnega jezika, v polju literarnega diskurza izjemno vlogo.

Naj mi pripadniki gibanja "za otroke gre" ne zamerijo, ko rečem, da se zmerom, ko spišem besedilo (včasih je slednje tudi zaničljivo bedasto), počutim, kot da je iz mene zlezlo novo bitje. Bitje, ki ga na milost in nemilost zdaj ponujam drugim, da nanj polagajo roke, da ga popljuvajo, da ga raztrgajo. Rojstvo besedila je poseben in zahteven proces. Jezi me, ko po opravljenem pogovoru, na katerem navadno zraste novinarski tekst, kdo od kolegov pripomni, da je treba "zadevo zdaj samo še spisati". Kot da je pisanje tek, pri katerem ni pomembno, koliko ovinkov prestrežeš in kolikim se izogneš. Cilj je seveda krasna točka - in na cilju so trobente in voda in še kaj. Morda bralec niti ne opazi, če jo pisec v procesu pisanja mahne po krajši poti, vendar razlika med dodelanim in nedodelanim besedilom vseeno obstaja: misel na zapisano pri slednjem spolzi in izgine v trenutku branja. Ošabno verjamem, da besedilo, ki je spočeto z lahkoto in na hitro, ni kaj prida. Sama sebe lahko demantiram z dokazom, ki v trenutku ovrže vsaj drugi del trditve: Stendhal, francoski realist (ali romantik), je Parmsko kartuzijo, kanonsko 500-stransko romaneskno delo, napisal v pičlih 58 dneh.

A mi nismo nikakršni stendhali. Pri pisanju, tudi časopisnem, je zato morda bolje razmišljati v naslednji smeri: potrpljenje je tisto, ki je pri človeku najbolj podobno postopku, ki ga uporablja narava pri svojih stvaritvah.

Sedeti torej ure in ure, tuhtati, brisati, glasno prebirati in obupovati nad lastno nesposobnostjo. In dan nam bo zdrav otrok.