V slogu vsega, kar s pomočjo zdajšnje koalicije gradijo, so se predstavili kot žrtev in, človeka spreleti srh, razpravo izkoristili za legitimiziranje nadaljnjih postopkov, eden od njih bi bil prevzgoja kršiteljev, drugi je očiten pritisk na policijo, tožilce in sodišča. Pa še eno zdajšnjemu agresivnemu komuniciranju všečno nenormalnost bi radi naredili za normalno: da je sovražni govor dovoljen, če se braniš.
Posledice ustvarjanja ozračja, v katerem zmerjajoči vodja opozicije, ki je postal predsednik vlade in se po načinu komuniciranja ni nič spremenil, vseka po vsakem, ki ni iz njegove stranke ali koalicije ali ga kritizira, se poznajo. Ko je Jelinčič recimo rekel, da je narod glup, mu je popularnost zrasla, ker se ve, da pri nas eni za druge pravijo, da so nori, da samo neuravnovešeni lahko podpirajo ene ali druge politike in tako naprej. Ustvarjanje nove normalnosti se pozna v delovanju državnih in od oblasti neodvisnih institucij, policisti so že postali bolj brutalni, pojavljajo se lokalni janšeki, ki udarjajo po nevladnikih, umetnikih, in vrhovno sodišče razveljavi sodbo okrajnega in višjega sodišča, ki sta presodili, da je žaljivo, če novinarkama rečeš, da sta prostitutki, in v obrazložitvi pojasni, da je svobodi izražanja treba dati prednost pred pravico do varstva časti in dobrega imena. Novinarkino poročanje o politiku torej ne sodi v svobodo izražanja, tja sodi samo žaljiv tvit kot kazen, ki jo je vrhovno sodišče s svojo odločitvijo legitimiziralo.
Užaljeni lahko žali
Nova zvezda slovenske ekshibicionistične politike Robert Polnar tako seveda ne bo kaznovan niti od volivcev, čeprav je govoril, da se Slovenija zmeraj bolj spreminja v peskovnik zafnanih dušebrižnic, podeželskih grebatorjev, odlikovalcev in odlikovancev vsakovrstnih hrupnih zaslužnežev, zakasnelih herojev in moralističnih pofukelnov, vložitev nezaupnice, ki je v demokratičnem svetu nekaj čisto običajnega, poimenoval kot najostudnejšo orgijo vulgarne diskreditacije političnega prostora in za Erjavca rekel, da njegova ambicija stokratno presega njegove intelektualne in siceršnje sposobnosti in da je človek, ki je poln skrajno neduhovitih domislic, v katerih pa očitno uživa kakor ambiciozen šolar, ki se pripravlja na razredno proslavo. Nič se ne bo spremenilo, ker tudi navidez zaskrbljeni predsednik države ne opiše dejanskega stanja, uglajen, kot je, on Janši ni nikoli rekel, da je neuglajeno napadati Bidna in bruseljske vplivneže, da se za državnika ne spodobi lulati po otroških peskovnikih in - predvsem -, da je njegovo ustvarjanje druge republike nima splošnega konsenza, ampak je razdiranje in vsiljevanje.
Ko nihče po vzoru vodij ne bi sprejemal nič drugega kot tisto, kar mu ustreza, naj bi jo bil jaz še dobro odnesel, čeprav samo navidezno. Sosed mi je z okna svojega stanovanja zaradi parkiranja na dvorišču rekel, da sem idiot. Ker v novi realnosti mi iz sosednjega bloka po štirih desetletjih tega naj ne bi smeli več. Ne bom vas moril s podrobnostmi, dogodek bom samo postavil gledano skozi prizmo prej napisanega. Idiot me je seveda užalil, zelo nizkotno je uporabljati to besedo, ki so jo za otroke z motnjami v duševnem razvoju davno od tega brutalno uporabljali. Žarek upanja je bila žaljiteljeva žena - ona me na dvorišču zmerom napada in lovi za vsako besedo -, ki se ji je označba idiot zdela žaljivka za na sodišče, vse dokler ni izvedela, da jo je izrekel njen mož. Bojim se zaradi priče, ker je iz hiše, ki bi nam prepovedala parkiranje. Če bo njegov interes prevladal nad resnico, bi se lahko pretvarjal, da žaljivke ni slišal ali da je slišal kaj drugega. Evo, mimogrede slovensko politiko imam tudi na dvorišču. Z grimsi, pojbiči, polnarji vred.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
