Ni ga Mariborčana, ki ne bi imel opravka z njo. Pravi dedi na Zavca, prave babe na Zečića! Ali obratno? Saj ni važno, že prizor iz njene krstne sezone 1984/85 bi moral v vsak dokumentarec o mestu. Starejši možakar, ki si v prenosu za celo Jugo briše solze, ker so odbojkarice Palome Branika v nabito polni dvorani postale državne prvakinje. To je bil, ne da bi se bilo treba po ponos zateči v danes tako samoumevni Ljudski vrt, eden od trenutkov, ko je bil Maribor z vsemi svojimi še delujočimi firmami vred nekaj več.
Da je dvorana naša vsaj toliko kot od vrhunskih športnikov, so nam rekli. Ker je bila zgrajena s samoprispevkom one sorte, ko si kot delavec pač udarniško dal od plače, kaj pa ti je preostalo drugega, in smo na Taboru na tak način dobili marsikaj, še novo stavbo bolnišnice. Mi, mladi in naivni, smo verjeli, čeprav smo tedaj že izpopolnili koriščenje zastonjkarskega športa. Čez ograjo si bežal, ko je tip na ŽTK-ju prišel pobirat za tenis, na Poljanah si tekel hitreje, da te ne ujame prodorni glas atletskih Lorencijev ...
Ko so nas v svežo dvorano poslali na osnovnošolsko telovadbo, je bilo to nekaj ... mističnega. Ne le zato, ker se je pogled s parketa gor pod vrh tribun zdel, kot da mu ni konca. Tudi zato, ker so tam vedno imeli najbolj zajebane varnostnike, receptorje ali kako se jim je že reklo. "Tak je kot prvi dan in tak bo ostal!" je vpil eden, njegovo ime smo od strahu pozabili, ostal je le spomin na sijoči parket, na katerega je kazal. Vlado, nekdanji boksar, je bil posebna kategorija. Gora od človeka, ki sem jo občudoval še pozneje, v novinarski karieri. Kajti imel je lastnost, ki jo dobiš samo v najboljših šolah, šolah za varnostnika dvorane Tabor: čeprav te je poprej stokrat mrko pozdravil, se je stoprvič, ko si pozabil izkaznico, delal, da te še nikoli ni videl. Mimo njega ni mogel niti takrat že izdelani as Matjaž Tovornik - Digl, dokler ni pokazal čistih športnih copat.
Hja, ti redarji so bili naša travma. Oni so po moje imeli svojo, tisto spodletelo otvoritveno tekmo košarkarjev Jugoslavije z Američani, ki so že kot študentje skakali previsoko in so tekmo po tretjem sesutju table raje prekinili. Hierarhija je bila taka, da če te je varnostnik nagnal s parketa, mu še učitelj telovadbe ni oporekal. Zato je v podzavesti nas, taborske mladine, dvorana ostala nekaj frajerskega. Čeprav je bila vse manj naša. Nekega dne so nas gnali v gornje nadstropje na pingpong, mimo mladeničev, ki so se lenobno raztezali za trening. Četudi niso bili s Tabora, smo Draženu Petroviću, Vladu Divcu, Toniju Kukoču in njihovim frendom oprostili, da so nam ukradli uro basketa.
Čeprav niso bili s Tabora, smo Draženu Petroviću in njegovim frendom oprostili, da so nam ukradli uro basketa
Takrat so nas iz šole pošiljali na športne dogodke, kjer smo bili za dopoldansko kuliso. Evropski teniški pokal, Jugoslavija proti Španiji, je bil eden takih. Sabrini Goleš smo z navijanjem pomagali, kakor smo vedeli in znali. Sošolec Bojan je Španki, ki je na tribuni pred nami opazovala kolegičin dvoboj in čakala na svojega, v vranje črne lase vrgel bel čigumi, da je reva jokala in se šla gumitvist z lepljivimi prsti. On je dobil ukor, naš edini stik z vrhunskim tenisom pa je bil potlej Jože, ki je na ŽTK-ju med napenjanjem loparjev poznavalsko razlagal, na koliko kilopondov umerjajo strune Lendlu.
Pozneje, v študentskih časih, so nam prodali finto, da je zdaj naša dvorana Leona Štuklja. A v kakšno veselje naj ti bo tam badminton, če veš, da za tvojim hrbtom ni para oči, ki bi pozorno čakal na kršitev hišnega reda, da te lahko nahruli in vrže iz dvorane. Mistika lepotice z desnega brega Drave je ostala, čeprav smo pozneje debatirali, da bi jo bilo bolje podreti in sezidati novo, da se nam ne ponovi leto 2013, ko je v sramoto mestu ostala brez Eurobasketa. A če je že bila življenjski projekt varnostnikov najboljše šole, je najbrž prav, da stoji tam za vedno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
