Dobro je, da se je več dijakov v tem tednu odločno zavzelo za vrnitev v šolo, čeprav tudi pri njihovi akciji ni šlo povsem brez političnih primesi, ki so vse bolj vtkane v vse pore in se jih očitno iz nobenega problema ne da več povsem izvzeti. Gotovo si za svoje otroke vsi želimo varnega vstopa v šolo. Hkrati lahko razumemo željo dijakov, mladih, da se v šole vrnejo ne le zaradi pouka v živo, temveč predvsem zaradi druženja s sošolci, ki bi jim povrnilo ustaljena življenja mladostniške razposajenosti in prevladujoče brezskrbnosti. Zaprti v svoje sobe doma so prikrajšani za najlepša doživetja v času odraščanja - vragolije, norčije, zabave, potovanja, praktično za vse, kar je vezano na skupni imenovalec družabnega. Slaba tolažba za mladino je, da bi lahko bile razmere še slabše, da so vselej možne še hujše stiske, tako družbene kot osebne tragedije, in da je lahko vsak, ki ga je epidemija v osebnem smislu oplazila in ne močneje prizadela, na neki način hvaležen. V letih, ki so najlepša, četudi terjajo učenje (med drugim tudi mučno prebiranje knjig, ki jih sam ne bi nikoli izbral), je mlademu človeku težko relativizirati - pa tudi dejstvo, da bo za številne izgubljenega bistveno več od zgolj družabnega, je v vsakem primeru absolutno.
Pravzaprav je to tisto, kar bolj skrbi in presega začasnost - koliko talentov, perspektiv, načrtov bo ali je epidemija že popolnoma ohromila, kolikim se je življenje obrnilo na glavo tako, da so primorani v popoln zasuk dosedanjih poti. Morda je usodnost pretirano poimenovanje, a do neke mere je žal točno tako. Številne življenjske smernice, tudi mladih, se zdaj na novo izrisujejo, nekaterim pa so se ali se bodo zapečatile, še posebej tistim, ki se ravno te dni na informativnih dnevnih odločajo o svoji prihodnosti, o poklicu in delu, ki ga nameravajo opravljati. Kar je ključno in bo štelo tudi naprej in o čemer sicer govorimo, a se bomo s tem bržkone šele resneje spopadli, pa je vprašanje znanja in vedenja. Za koliko znanja so prikrajšani mladi v tem času, koliko lukenj je pridelal pouk na daljavo, kako in koliko možnosti, da se znanje pridobiva in ohranja, je prinesel način dela na daljavo (za nekatere morda pa v kakšni dimenziji tudi bolj ustrezen), je vsaj za zdaj še precejšnja uganka. Upam, da pretiravamo v skrbeh, da se je več znanja učencev izgubilo oziroma manj pridobilo in da bo težko nadoknaditi zamujeno, kot tudi, da nismo preveč optimistični, če verjamemo, da je kdo to obdobje izkoristil za to, da je pridobil več znanja, kot bi ga sicer.
Mnogim se je življenje obrnilo na glavo
Znanje je ena tistih vrednot, katere vrednost je še bolj kot takoj neposredno merljiva sčasoma. Neznanje na drugi strani v družbi pušča izjemne posledice, ki morda niso vselej takoj vidne ali ne učinkujejo takoj, se pa nedvomno odražajo v odločitvah, ki jih sprejemamo tako na posamični kot družbeni ravni.
Kaj in koliko znamo ali česa ne bomo nikoli znali, se izkaže šele s časom - ko so tudi vse bolj bridka osebna spoznanja, kako malo v resnici sploh (lahko) znamo in vemo. A tudi za to, da vemo, česa vse ne vemo, je potrebno določeno znanje. Ko se kdaj zdi, da se neke snovi ni treba učiti, češ da je nekoristna in je niti ne moremo prav razvozlati, in ugibamo o smislu, zakaj naj bi jo sploh morali jemati in znati, se nemalokrat - če ne hitro, pa kdaj pozneje - pokaže, da vsako znanje enkrat pride prav. Kolikšno težo in kakšen pomen kdo v življenju daje znanju in kam ga pripelje, še bolj kot iz izobraževalnih ustanov izhaja iz družine, v kateri odrašča - iz položaja družine, vrednot, odnosa, naravnanosti do vsakega vedenja ... Po svoje je preprosto, je kot rek: več znaš, več veljaš.
Znanje je predvsem neodtujljivo, nihče ga ne more vzeti, kot nihče pridobiti namesto nas. Največ samostojnosti, svobode in spoštovanja v življenju pa si lahko zagotovimo prav z znanjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
