Živce mi žre športni besednjak naših politikov. Vsi bi si podajali, vsi stavijo na drugi polčas, vsi imajo slačilnice ... Pri tem se oklepajo ekipnih športov. Razumljivo, nihče ne bo priznal, da namerava solirati kot Tadej Pogačar na kronometru. Da bi konkurenco najraje nalomil kot Dejan Zavec. Spomnil sem se parlamentarnih volitev 2004, ko smo v Večerovi športni redakciji šli čez strankarske liste in se ustrašili, da se v Mariboru nihče več ne bo s športom ukvarjal, med politike so hoteli atleti, tekvondoisti, igralci namiznega tenisa, kegljači ... Pa so športniki ostali parlamentarne izjeme (na tem mestu častna omemba poslednjega med njimi, Gregorja Židana), zmoremo mi to sami, so si rekli karierni politiki. In, da bi bili všečni navijačem, začeli tolči abotne floskule.
Bi dal zadevo na stran. Pa je v sredo Borut Pahor spet začel, da bi "iz klubov, ki zdaj igrajo, naredil politično reprezentanco". Z našimi klubi je žal tako, da jim najboljši uidejo v tujino, ostanejo oni, ki za največje vloge niso dovolj dobri. Pahor preigrava svoje stare finte, že leta 2007 je kot predsednik stranke govoril in leta 2010 kot premier ponovil, da "politika mora igrati kot reprezentanca". Vse, kar smo doslej imeli od tega, je, da je reprezentantom kopačke čistil. V volilnem letu 2004 se je razpaslo nabijanje s športnim žargonom. Janez Podobnik je šel za športnega direktorja rekoč, da je "šele prvi polčas mimo, odločitve bodo sprejete na koncu tekme, samo dresi so se zamenjali, trener ostaja isti, nekaj moštva se bo zamenjalo". To je ostalo v genih nove generacije fuzbalerjev tiste stranke, na predlanski predstavitvi so si njeni volilni kandidati med seboj podajali nogometno žogo. Dobesedno.
Bolj ko so športniki bežali od politike, ker jim je bila kruta mačeha, bolj jih je politika lovila. Na le na sprejemih, ko so smeli biti njeni ljubljenci za en dan, tudi v izjavah. Leta 2012 je Danilo Türk začel opletati s polčasi, Jelko Kacin se je bolj temeljito lotil analize predsedniške tekme: "Tako kot se v slačilnici moštvo ob polčasu pogovori s trenerjem ali zahteva, da ob trenerju nastopi še kdo, da se sprejme ustrezna taktika, tako to velja tudi za politiko." Janez Janša je plejer, ki ve, da se tekmecu taktike ne razkriva, tak je bil tudi prejšnji mesec pri finančnem dogovarjanju EU, le njegove tekme so vse daljše: "Prvi polčas je bil odigran julija in je bil uspešen, drugi polčas se igra zdaj." Gregor Golobič, tedaj že v vlogi ex golgeterja, je pred tremi leti po ogledu posnetka derbija za predsednika ugotovil, da je "Šarec imel velikokrat prazen gol in ni bil pripravljen streljati nanj". Lekcija vzeta, predlani je Marjan Šarec, takrat frišni premier, napovedal strelsko formo: "Nogomet brez gola ne upraviči pričakovanj." Lani si je poželel še, "da bi bila Evropska komisija kot nogometni sodnik".
Potem pa je Pandorini skrinjici športno-političnega komentatorstva dekl gor utrgala izjava Janje Božič Marolt, da je "Šarec v slovenski politiki to, kar je Luka Dončić v košarki". Mnogi nogometaši so se prekvalificirali, Zdravko Počivalšek je košarkarski stroki pojasnil, da "če igrate košarko, veste, da je treba žogo podajati. Ne more imeti vsak svoje žoge in vsak zase igrati. Če se kolektivno igra, se zmaga, tu in tam pa je treba komu hrbet pokriti". Vsi sagadini in zdovci, milaniči in keki lahko le še pred televizorji sedijo, večerna poročila že pred športnim blokom gledajo in si zapiske delajo. Matej Tonin je v živo razložil Keku, kaj mu je storiti: "Jaz na našo vlado gledam kot na nogometno reprezentanco. Seveda s kakšno potezo soigralcev nisem zadovoljen. Mene ne boste slišali, da bi jih kritiziral na televiziji. Vse jim povem v slačilnici."
Kamere ugasnejo. V športnem prenosu imate potem še zašvicane junake. Levi bočni prizna, da je bilo desno krilo zanj prehitro. Desni štoper viteško pojasni, kako ga je driblal levi napadalec. Na onih drugih tekmah naslednje jutro iščeš razplet na družabnih omrežjih, ne vedoč, ali je sploh že konec. Čez vse žaljivke se prebiješ, rezultata pa še kar nikjer. Morda pa zato šport združuje in politika razdvaja, kot nas ni še nikoli.