(SAMOGOVOR) To ni normalno

Pred tednom dni sem za Večerovo sobotno prilogo napisala prispevek o nekemičnih zasvojenostih s pametnimi tehnologijami. Gre za različne aspekte, čeprav v mednarodni skupnosti kot "zasvojenost" priznavamo le prekomerno igranje videoiger. Zasvojen si lahko s športnimi stavami, spletnim nakupovanjem, družbenimi omrežji.

Čeprav je od pisanja preteklo že nekaj vode, mi tema ne da miru. Najverjetneje zato, ker sem se v njej našla. 

Sodim v generacijo, ki je z igranjem videoiger odraščala - Call of duty je zaživel leta 2003, šest let po mojem rojstvu - a je bil v našem okolišu izraz "gejmer" nekaj, kaj je označevalo fantovsko populacijo in "ni bilo za punce". Do virtualnega sveta pušk in granat se nam dekletom ni uspelo dokopati, pa tudi pretirane skušnjave ni bilo, ker nismo nikoli prišle na "žmaht". Vendar to ne pomeni, da težav z uporabo pametnih tehnologij danes nimam. Pa so me starši, če smo že pri tem, od nje vse življenje (nenamerno) odvračali - zmogljivost našega družinskega računalnika je ustrezala branju maminih službenih disket, brskanju po spletu pač ne.

Katero področje pa te bremeni, vprašate. Uporaba družbenih omrežij in nasploh celotnega sistema mobilnika, kjer z izgovorom, da gre za službene zadeve, visim še ob 23. uri zvečer, ko je čas za bližnje, dokumentarni film, knjigo ali spanje. 

Ker je zasvojenost področje, ki me je zmerom močno pritegnilo, o njenih oblikah na telefonu (to je ironično) veliko berem. Povem vam zanimivost, ki se drži tako kemičnih kot nekemičnih zasvojenosti: ​zasvojenost je nekaj, kaj vpliva na tvoje življenje - morda ti odžira spanec ali posega v ritem tvojega službenega dela do točke, ko to postane opazno. Morda ti težavo celo uspe usklajevati z vsemi obveznostmi, a enega vidika ne moreš prikriti: zasvojenost te obremenjuje in obtežuje, obenem pa vliva lažni občutek sproščenosti in nadzora. 

Konkretno: vse prispevke za službo napišem pravočasno, doma sesam, kuham, telovadim in berem. Z mano je obenem stalni spremljevalec - moj telefon, na katerem preverjam novice in klepetam s prijatelji. Kakor hitro se naveličam aktivnosti v fizičnem svetu, preklopim na virtualnega in tam s prstom drsam gor in dol. Pogledam Instagram, Facebook in Twitter, kjer morda sploh ne objavljam temveč "nadzorujem". Čutim potrebo, da pogledam. Da imam nadzor, da preverim, samo preverim. Roka mi pobegne sama od sebe, ne razmišljam. Sežem in drsam, se jezim in zapravljam čas. Tako potekajo moji dnevi - in sram me je. 

Kemičnih in nekemičnih zasvojenosti morda ne gre docela primerjati. A ker se Štajerci - to ni posploševanje in krivo obtoževanje, saj je alkoholizem na našem koncu masiven, podcenjen in premalo zdravljen problem - lažje poistovetimo s pitjem, naj zdaj naslikam še kemično vzporednico omenjenega problema: zvečer se najprej odpraviš na dolg pohod, kasneje se ga z gemajem nasekaš pred televizijo, drugo jutro pa vstaneš in greš v službo. Nate ne more nihče pokazati s prstom, ker si opravil vse svoje obveznosti, še telovadil si, madona, saj si vendar aktiven in živiš zdravo. Ker službene obveznosti ne trpijo, v grobem dobro funkcioniraš. A tudi tako obnašanje je, če preide v navado, alkoholizem, ki ga je potrebno zdraviti. Zakaj? Ker posega v odnose in narekuje potek dneva. Tako preprosto je. Svoje dneve smeš narekovati sam sebi - če to vlogo prevzame substanca ali pametna naprava, to ni več normalno. 

Zdaj nas morda razdvaja vprašanje, ali je raba tehnologije, ki jo primerjam celo s pijančevanjem, problematična. Prvi bo rekel, da ni, ker smo vanjo v današnjem svetu prisiljeni. Na spletu je služba in šola in družba. Vendar dnevi, ko je gledanje v zaslon nujno še v prostem času, niso normalni. Ni normalno, da svoja mnenja in občutja izražamo izključno na družbenih omrežjih, čeprav blebetanje na Twitterju pogosto vidimo kot neko osnovno platformo uresničevanja človekovih pravic. To se mora dogajati (predvsem) v fizičnem svetu! Ne, ne pravim, da je na spletu treba molčati, nočem nam odvzeti glasu - a tak izraz svobode ne more biti normalen, če človeka obremenjuje do mere, ko mora vsake tri minute preveriti, koliko ljudi je že videlo njegovo objavo, kdo jo je všečkal in na kakšen komentatorski odziv je naletela. 

Na pametnih telefonih je mogoče najti nastavitev, s katero lahko uporabo aplikacij sami sebi zamejite na določen čas in uro v dnevu. Ker svoje roke, ko se stegne za mobilnikom, ne zmorem vedno ustaviti, sem se za začetek poslužila tega. 

Če tak samonadzor ne bo deloval, bo treba poiskati pomoč. Ker želim svoje življenje preživeti v fizičnem svetu. Pa vi?