(SAMOGOVOR) Bolnik brez kovida

Starejša gospa z glasom sosede iz otroštva, ki nam ni nikoli vrnila nogometne žoge, ko smo jo brcnili na njen vrt, zaradi maske ni mogla videti, da se ne smejim. "Ja, vam pravim!" se očitno tudi ona ni šalila. Sem šel in jo še od blagajne gledal postrani, kako ona izbira solato. "Vi pa lahko?" bi skoraj zakričal proti njej. Zunaj sem se smejal samemu sebi. Le kako sem se pustil sprovocirati in sem jo grdo gledal? V normalnih razmerah bi našel sto in en stavek, da bi se oba smejala. V nenormalnih se ljudje očitno smejijo samo nekaj časa, potem ne več, sem se ustrašil, da smo med drugim zaprtjem občinskih mej šli prek meje.

Čeprav oblastniki državljanom pravijo, da smo krivi za to, da je okužb več kot drugod v Evropi, in nas strašijo z nenormalno velikimi kaznimi, ki so jih predpisali bolj zaradi protestnikov kot zaradi boja z virusom, je na dlani, da so odgovorni za naše življenje postali zelo neodgovorni. Z načinom, kako vladajo v kriznih razmerah, so, kot bi mignil, odpravili tolerantnost, kaj šele humor, ki je še na začetku koronakrize bil v pomoč pri soočanju s predpisano omejenostjo. Če ga je takrat še bilo toliko, da je za vsaj nekaj trenutkov nevtraliziral strah pred boleznijo, je zdaj ostal samo še strah pred represijo. Ljudje so zelo zaskrbljeni zaradi škodljivosti, ki so posledica takega upravljanja naših življenj, pri katerem naj bi samo ležali na kavču in gledali TV.

A kaj, ko informativnih oddaj na nacionalni televiziji, ker so tam zaposlene - ali vsaj njihove šefe - vladajoči prestrašili, ni lahko gledati in se Planetu zelo vidi, da je postal madžarski, ves čas so samo reklame, živce parajo celo kvizi na komercialnih postajah. V kvize ljudje prihajajo po 300 evrov bruto in je to posledica vsesplošnega razvrednotenje vsega. Splet je tudi treba dozirati tako kot računalniške igrice za otroke, ker je zastrupljen z brutalnimi reakcijami trolov in asocialcev na normalnost in dvomi na družbenih omrežjih. Dodatno straši in razgalja JLA-jevska drža tistih slovenskih oficirjev, ki bi v novih Tvitovih časih bili svete krave, nedotakljivi. Življenje je drugačno, ljudje si ne želijo orožja. V življenju se dogaja, da prijatelju umre mama na covid oddelku, čeprav so jo tik pred prevozom v bolnišnico dvakrat testirali in je vsakič bila negativna. Tu bodo okuženi v športni dvorani. Ob tem pa se vlada gre tisto, kar je leta 1938 v Sodobnosti povzel publicist Lev Modic: "Če bo kdo od naših zanamcev hotel na kratko označiti čas, v katerem živimo, bo gotovo zadel pravo, ako bo imenoval to dobo dobo prevrednotenja vseh vrednot. Ko se bo pa bolj poglobil v ta pojav, bo moral ugotoviti, da niso pri vsem tem odločali kavzalni, temveč finalni razlogi." Kaj za vraga bi poleg utrjevanja na oblasti lahko bili finalni razlogi?

Prijatelji iz Avstrije mi pravijo, da je tam vse bolj normalno kot tu, že po kaznih se to pozna, če ne nosiš maske v trgovskem centru, plačaš 25 evrov. Iz Nemčije sem prejel posnetke z adventnih praznovanj na prostem s kuhanim vinom. Hrvatje se ne ukvarjajo s tem, ali lahko v diskontnih prodajalnah z živili prodajajo tudi najlonke ali ne, ker so odprte vse trgovine. Povsod drugod predvsem ponavljajo, naj si ljudje pomagajo, pri nas vlada sili k ovaduštvu in uzakonja verbalni delikt.

Alarmnih naprav, ki bi opominjale, da nihče ne sme pozabiti na ljudi, ni več slišati, zdaj oblastniki vključujejo svoje alarme, da lahko vklapljajo nove in nove. Tudi take, ki se norčujejo iz ljudi. Vendar številke, s katerimi so odločevalci najprej strašili, da bi si utrdili oblast, zdaj vse bolj strašijo njih. A oni še vedno za vse krivijo ljudi, bolj se ukvarjajo s protestniki kot z resničnim obvladovanjem zdravstvene krize, policisti dobivajo vse več političnih nalog. Samo še hujše bo, kažejo izkušnje. Ovajanje bo postalo normalno, kreganje pri solati tudi, in slepili se bomo, da nismo bolniki, vse dokler ne bomo dobili covida.