Odločitev premiera Šarca, da na aprilskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta ne bo nastopil z govorom, je samo še ena populistična poteza več iz njegovega že tako ali tako bogatega repertoarja populističnih potez. Toda enkrat za spremembo to ni bilo nekaj slabega ali vsaj vprašljivega.
"Vihar v kozarcu vode"
Očitki so bili predvidljivi in pestri in so segali od tega, da nima vizije o prihodnosti Evropske unije, da ga zunanja politika ne zanima in da o njej niti nima pojma, pa do insinuacij, da se zaradi slabega znanja angleščine - kot da ne bi mogel govoriti slovensko - boji blamaže pred evropskim avditorijem. Skratka, Šarčevo potezo so vsi od opozicije do koalicijskih partnerjev označili za nacionalno sramoto ali vsaj za zamujeno priložnost.
Predsednik vlade se je sprva zagovarjal nespretno in neprepričljivo in je na Twitterju objavil naslednjo brezbrižno notico: "Moj govor v Evropskem parlamentu v tem času bi bil lahko razumljen kot predvolilni. Tisti, ki mi danes očitate, ker ne bom imel govora, bi mi v nasprotnem primeru očitali prav to. Za nagovore bo še priložnost, saj nas čaka predsedovanje 2021. Srečno vsem na volitvah!"
Šele naslednji dan pa je bolj konkretno in antagonistično izjavil, da so kritike na njegov račun zaradi zavrnitve govora "vihar v kozarcu vode" v predvolilnem času in da imeti govor "v Bruslju nima kakega pomena". Navrgel je še, Šarec, da je bilo med nastopom malteškega premiera v parlamentu samo 30 poslancev (od 751), med nastopom slovaškega pa je bil "skoraj prazen".
By the book
S tem je premier dal vedeti, da EP ni to, kar si v svoji proevropski bogaboječnosti predstavljamo. Kot pridni privrženci evropskih integracij si mislimo, da moramo na vsak nadoblastnikov migljaj iz Bruslja dvigniti roko in pravilno - by the book - odgovoriti na vprašanje o naši skupni prihodnosti. Pred sošolci in profesorskim zborom hočemo narediti dober vtis, kot da smo vsaj piflarji, če že ne odličnjaki evropskih integracij - pa čeprav 96 ali še več odstotkov šole ravno v tistem trenutku, ko se hočemo izkazati, šprica pouk, ker se jim zdi totalno nezanimivo, kaj imamo povedati o naši skupni prihodnosti.
Šarec si je s tem poskusil nadeti imidž inteligentnega upornika, ki mu je jasno, da se nima smisla ven metati kot tiste najbolj štreberske sošolke, in ki računa na to, da mu bodo pametni dali prav, da je bolj pomembno to, da se daleč od oči javnosti pridno uči in dela dobro za svoj razred.
Seveda ni čisto nerealno pričakovati od predsednika vlade, da se bo na svojem položaju potrudil in oddelal svojo nepomembno domačo nalogo v zvezi z našo skupno prihodnostjo. Ker to zelo verjetno spada k njegovi službi. Biti premier pač ni lahko in tudi ne vedno prijetno. Ena od bolj zoprnih premierskih dolžnosti je po mojem tudi ta, da moraš imeti protokolarne, brezpredmetne in abstraktne govore pred skoraj praznimi in nezainteresiranimi avditoriji. Šarčev populizem je prav v tem, da se je raje odločil, da bo nekakšen upornik brez razloga. Da bo s tem zabrenkal na strune navadnih državljanov, ki točno tako razmišljajo.
Slavna vizionarska pot
Drugi slovenski politiki tega ne razumejo in od predsednika vlade tudi ne pričakujejo. Drugi politiki so od Evrope in Evropske unije naravnost obsedeni. Bolj junckerski od Junckerja. Zato jih je premierova odločitev glede govora tako vrgla iz tira. Pri tem pa ne vidijo, kako jih Šarec vedno znova pelje scat. Z vsako navidez nerazumljivo potezo, ki jo pravilno misleči dojamejo kot nekaj nezaslišanega, si v očeh državljanov pridobi še za korak prednosti pred njimi. Oni pa nočejo in ne morejo sprevideti, da državljani ne verjamejo, da bodo politični, gospodarski in simbolni ratingi Slovenije dramatično padli zaradi ene izpuščene priložnosti za govor v EP.
Kajneda? Namesto da bi oživil Jambrek-Petrič-Pahor-Hribar-Grafenauer-Avbljevo "ljubljansko pobudo" za novo evropsko ustavo, Šarec EU tako rekoč ignorira! Ker saj se še spomnite te dve leti stare, zdaj seveda že zamrle slovenske dobronamernosti? S takimi zadevami je tlakovana slavna vizionarska pot v prihodnost.