Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo dobrih tisoč Romov in okoli sto Sintov na Gorenjskem. Leta 1931 so med splošnim popisom prebivalstva v novomeškem okraju našteli 225 Romov (uporabljen je izraz Ciganov) in v Kočevju 40. V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je posebej omenjen romski zaselek Kanižarica pri Črnomlju, ki "šteje osem hiš". V Prekmurju je po podatkih omenjenega popisa živelo 833 Romov (tudi zanje je dosledno uporabljen izraz Ciganov).
Ohranjen je tudi popis Romov in Sintov na Gorenjskem iz leta 1941 v Begunjah, kjer so bili Sinti zaprti in od tam kasneje odpeljani v Srbijo. Naštetih je bilo 107 ljudi.
"Družbeno nevarni element"
Italijanske okupacijske oblasti med okupacijo Slovenije na svojem okupacijskem območju Romov sicer niso načrtno preganjale, a so kljub temu že leta 1941 opozarjale, da je treba razmisliti o njihovi internaciji, saj da "gre za družbeno nevarne cigane, ki so vsi slovanskega izvora ter brez definiranega državljanskega statusa, za katere se predlaga internacija v koncentracijskem taborišču". Nastali so konkretni predlogi za internacijo Romov, ki so se zadrževali na območju vzhodne italijanske meje in na okupiranih območjih. Z dne 23. julija 1942 je znan telegram prefekta Terama, ki obvešča zunanje ministrstvo o internaciji večje skupine Romov z območja Ljubljane: "78 Ciganov, ki so sem prispeli 22. julija zjutraj, je bilo prijetih in interniranih v koncentracijskem taborišču Tossicia. Seznam prijetih sledi. Ob tej priložnosti potrjujem tudi, da v provinci ni več možnosti sprejema drugih Ciganov."
Prekmurskih niso deportirali
Romi so bili zaprti tudi v taboriščih Gonars in Chiesanuova di Padova. Zdravnik v Gonarsu dr. Cordara se spominja zaprtih Romov: "Cigani. Bili so zelo čisti in niso bili okuženi z garjami, ušmi in podobnimi zadevami kakor drugi zaporniki. Bili so samo žalostni, ker niso smeli naokrog, vendar so se tolažili z igranjem in prepevanjem ter so zabavali druge zapornike s svojimi igrami."
O zaprtih Romih v Gonarsu pričajo tudi seznami mrtvih in rojenih, med katerimi je bila deklica Marija Brajdič, rojena 27. 2. 1943 in umrla 18. 3. 1943, zaradi močne atrofije, torej zaradi podhranjenosti, ki sta ji bili z materjo izpostavljeni v taborišču. Enaka usoda je čakala tudi Kristino Levakovič, hčerko Frančiške Hudorovič in Angela, ki se je rodila 6. 1. 1943 in je zaradi atrofije umrla 27. 2. 1943. Med imeni umrlih na spomeniku na pokopališču v Gonarsu je tudi 18-letni Anton Hudorovič, ki je 20. 4. 1943 umrl v taborišču Chiesanuova di Padova zaradi zastrupitve.
Vsi so bili žrtve druge svetovne vojne, le Romi ne
Visoka umrljivost otrok
Poveljnik nemškega uničevalnega taborišča Auschwitz v okupirani Poljski Höss se v avtobiografskih zapisih spominja, da jih je julija 1942 v zvezi z Romi in ukrepi zoper njih obiskal tudi Heinrich Himmler: "Pokazal sem mu cigansko taborišče. Pregledal ga je zelo temeljito, videl je tudi utesnjene bivalne barake, ki so me vedno pretresle, spominjale so me na gobavce, ki sem jih enkrat videl v Palestini, na shujšana otroška telesa z velikimi luknjami v zapečeni koži, ki se jih je lahko videlo, ter njihovo počasno gnitje živega telesa. Umrljivost v celotnem taborišču je bila relativno nizka. Toda umrljivost otrok je bila izredno visoka. Ne verjamem, da so novorojenčki v prvih nekaj tednih preživeli. Himmler je vse to skrbno in realno pregledal - in nam ukazal, da se jih uniči tako kot med Judi, kar se je izkazalo za izredno uspešno delo," je o ukazih za uničevanje Romov v Auschwitzu med drugim zapisal raziskovalec romskega holokavsta Rinaldo Diricchardi Muzga v knjigi z naslovom Tudi bog je umaknil svoj pogled od Ciganov (Ljubljana, 2011).
Dokončna rešitev
Nemški Endlösung je izraz, s katerim so nacistični veljaki označili "rešitev" judovskega vprašanja v tretjem rajhu. Šlo je za genocid celotne judovske populacije in vseh skupnosti v okupiranih območjih Evrope. Izraz je skoval Adolf Eichmann, visoki nacistični uradnik in vodilni pripadnik SS, nemški vojni zločinec. Nadzoroval je uresničevanje programa popolnega uničenja Judov, tudi Romov in Slovanov, in bil odgovoren za logistiko "dokončne rešitve".
Mencanje evropskih politikov
Trajalo je torej skoraj 60 let, da so se stvari premaknile. A 2. avgust še vedno ni uradno priznan mednarodni dan spomina na porajmos. Evropski parlament je namreč večkrat pozval Svet Evrope, da naj priznajo romski genocid. Zelo aktivna so bila ta prizadevanja nekaterih evropskih poslancev v letih 2005 in 2008 in nazadnje je bil v zvezi s temi pobudami pripravljen predlog v obliki izjave o imenovanju 2. avgusta za mednarodni dan spomina na porajmos. Izjava, za katero je stala poslanka Livia Jaroka, je leta 2012 dobila premalo podpore evropskih poslancev, saj jih je zanjo glasovalo le 160. Važnejši premik se je zgodil tri leta kasneje, ko je Evropski parlament sprejel resolucijo, s katero je genocid nad Romi med drugo svetovno vojno uradno priznal kot zgodovinsko dejstvo. Z resolucijo je države članice tudi pozval, da naj ta genocid uradno priznajo, in da bi moral biti spominu na žrtve genocida nad Romi med drugo svetovno vojno posvečen posebni spominski dan, imenovan evropski dan spomina na romski holokavst.
Partizanski grehi
Ko govorimo o žrtvah med Romi na Slovenskem, ne smemo pozabiti, da so že leta 1942 tudi partizani pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov; prva je štela več kot deset pripadnikov, druga skoraj petdeset. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapiskih ižanskega župnika Janeza Klemenčiča, so partizani tedaj usmrtili 43 Romov. Kot potencialne ovaduhe so partizani v tem času pod Krimom poslali v smrt družine Romov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile vsaj 70 Romov. Tretji pomor Romov je bil konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Pripravili so proces pred partizanskim sodiščem, jih obtožili izdaje v korist italijanskih okupatorjev in jih nato postrelili. Med procesom pred partizanskim sodiščem so priznali, da so povedali Italijanom, kje se zbirajo partizani.
Zadnji večji partizanski pomor Romov se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli šestdeset Romov iz omenjenega naselja. O tem govorijo tudi poročila italijanskih karabinjerjev iz Črnomlja. Glavni razlog za likvidacijo Romov naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, o čemer pa ni dovolj trdnih dokazov. Poznavalci razmer menijo, da je šlo za vojni zločin partizanov nad Romi in ne za genocid, saj slovenske oblasti niso nikoli načrtno ubijale Romov. V uradni bazi podatkov o žrtvah vojne 1941-1945 in zaradi nje, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane, je evidentiranih 186 primerov smrtnih žrtev vojne med Romi, večinoma civilistov. Med Romi je tudi sedem padlih partizanov.
Zanikanje ali pozaba?
Po končani vojni leta 1945 je bil genocid nad Romi potisnjen v pozabo. V ospredju so bila vprašanja o judovskem holokavstu in njegovih posledicah, medtem ko genocid nad Romi in Sinti v javnem diskurzu sploh ni bil priznan. Dalj časa se o njem niti ni govorilo in celo povojni nemški uradniki so "romsko vprašanje" pripeljali do zaključka, da so nacisti sledili zakonom, ki so veljali še pred vojno in bili uzakonjeni z namenom sankcioniranja kriminalcev in lopovov. Trajalo je precej let, da so se romske organizacije javno oglasile in da je romski genocid začel prihajati v javni spomin in javni diskurz. Na to tematiko so nastajale tudi prve znanstvene raziskave in študije.
So trpeli zaman?
Če na kratko povzamemo: ko je bilo druge svetovne vojne konec, so Romi - za razliko od ostalih evropskih narodov, ki so trpeli za svobodo - ugotovili, da je bilo njihovo trpljenje zaman. Po vojni jih ni nihče čakal. Niso imeli države, v katero bi se lahko vrnili. Niso imeli doma. Njihovi tabori in združenja so bili uničeni, konji pobiti, klani in starešine - varuhi romske tradicije - eksterminirani. Bili so brez vsega. Goli in bosi. In povsem nezaščiteni. Še huje: nikjer niso bili dobrodošli. Nihče jih ni hotel. Bili so eno izmed tistih ljudstev, ki so med drugo svetovno vojno najbolj trpela, toda po vojni jih ni nihče hotel za sosede. Po navadi so rekli: "Ker so ljudje v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, mi zdaj živimo v svobodi in miru! Romi so v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, toda nihče ni nikoli rekel, da zato - zaradi njihovega žrtvovanja - zdaj živimo v svobodi in miru. Vsi so bili žrtve druge svetovne vojne, le Romi ne."
Romske žrtve je povojna Evropa ignorirala. Zapustila jih je pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. V njih je spet videla le kriminalce. So za trpljenje po vojni dobili reparacije? Ne. So Rome poklicali kot priče na sojenje v Nürnberg? Ne. Je kdo pričal v njihovo korist? Ne. So jih sploh omenjali? Ne. Tudi sami Romi o svoji genocidni izkušnji niso govorili. A po drugi strani - nihče jih ni hotel poslušati. Vsi so slišali za holokavst, za nacistično eksterminacijo Judov, za "končno rešitev judovskega vprašanja". Toda nihče ni slišal za porajmos, kot so Romi poimenovali nacistično eksterminacijo Romov, "končno rešitev romskega vprašanja".
