Skoraj celi dve leti sta kar spolzeli mimo, v primežu korone prazni kot nepopisani koledarski listi

V ponedeljek, na prvi delovni dan novega leta, sem ga postavila na mizo. Koledar. Tak iz kartona in papirja, na katerem vsak teden obrneš novo stran. Že mogoče, da je videti staromodno, a nisem edina, ki ob vseh mogočih elektronskih pripomočkih še prisega na papirnati namizni koledar. Punce iz tajništva vedo, kakšna bitka se včasih bije med zamudniki, ko gre zaloga že h koncu.

Res pa tudi moj namizni koledar vsako leto ostaja bolj nepopisan. Včasih sem vanj zapisovala vse mogoče: službene termine in potovanja, dežurstva in dopuste, pomembne in manj pomembne telefonske številke, roditeljske sestanke, govorilne ure, termine pri frizerju in zobozdravniku, rojstne dneve prijateljic, datum registracije avta, načrtovane aktivnosti in še marsikaj. Še sama se ne spomnim, kaj vse. Ko sem pogledala v koledar, je bilo življenje videti tako polno. Dogajalo se je. Nekaj časa sem stare koledarje celo hranila, bili so kot nekakšni dnevniki minulih let. Ampak z leti so zapisi na koledarju postajali vse redkejši. Nekaj jih ni bilo več potrebnih, otroka svoje obveznosti urejata sama, službenih potovanj skoraj ni več, še dopusta je manj. Opomniki so se postopoma selili v telefone, ki so postajali vse bolj pametni. Najprej so si zapomnili telefonske številke, potem so znali opominjati na termine pri zobozdravniku in rojstne dneve prijateljic, če sem jih prej sama vnesla vanj, zdaj pa itak prej kot jaz "vedo", kam sem namenjena in kdaj.

A zadnji dve leti je koledar bolj prazen tudi zato, ker marsikateri ponedeljek nisem obrnila lista. Zaradi epidemije smo vse pogosteje in vse dlje delali od doma. Ko sem se prvič vrnila v službo, je bil maj, koledar pa je kazal teden sredi marca. Hitro sem obrnila prazne liste. Ampak ko sem prišla nazaj naslednjič, je bilo junija, koledar pa je bil še v oktobru - prejšnjega leta! Kje so ostali vsi ti tedni, meseci? Kot da časa vmes sploh ne bi bilo. No, bil je, seveda, a včasih se mi res zazdi, da sta skoraj celi dve leti kar spolzeli mimo, v primežu korone prazni kot tisti nepopisani koledarski listi.

Kdo ve, kaj nas čaka letos. A naj bodo razmere, epidemiološke in druge, takšne ali drugačne, ne smemo dovoliti, da nam čas zbeži, da spolzi mimo. Obrnimo vsak teden nov list. Pa ne samo obrnimo, popišimo ga. Naj se življenje dogaja!