Na spletu obstaja veliko tako imenovanih prepoznavalnikov simptomov bolezni, ki velikokrat kar z uporabo algoritmov ljudem postavljajo diagnoze, seveda ob opozorilu, da tovrstnih orodij ni priporočljivo uporabljati pri iskanju medicinskih nasvetov. "Nekatere študije so že dokumentirale primere, v katerih lahko ti prepoznavalniki simptomov zavedejo paciente, manj znano pa je, kako slabo se odrežejo pri postavljanju diagnoz pri težavah z očmi," so strokovnjaki zapisali v reviji Jama Ophthalmology.
V okviru svoje študije so raziskovalci konec leta 2017 preverili, kolikokrat je spletni prepoznavalnik simptomov podjetja WebMD postavil pravilno diagnozo pri 42 opisih bolezenskih znakov oziroma simptomov, sestavljenih tako, kot bi jih pacienti svojemu zdravniku predstavili na štiri oči. Raziskovalce je zanimalo, kako pogosto je prepoznavalnik simptomov postavil pravilno diagnozo ali jo vsaj predlagal kot eno od treh najbolj verjetnih.
Izkazalo se je, da je aplikacija postavila pravilno diagnozo v le enajstih primerih od 42, torej v 26 odstotkih vseh primerov. Pravilna diagnoza je bila med tremi najbolj verjetnimi v le 16 primerih oziroma v 40 odstotkih vseh primerov.
"Če pacienti prejmejo napačno diagnozo ali jim je rečeno, da jim ni treba takoj poiskati zdravniške pomoči, čeprav bi jo sicer poiskali, obstaja velika nevarnost, da izgubijo vid, morda celo za vedno," opozarja dr. Carl Shen z univerze McMaster v Hamiltonu v Kanadi. Med 42 opisi simptomov je bilo 18 nujnih stanj, ki bi zahtevala takojšnjo zdravniško obravnavo, ter 24 nenujnih. V povprečju je vsak opis vseboval tri ali štiri bolezenske znake, mnogi pa so vsebovali vsaj en znak, ki ni bil neposredno povezan z očesom. Prepoznavalnik simptomov je potrebo po urgentni zdravniški obravnavi prepoznal le v primeru sedmih od skupno 18 nujnih stanj oziroma v le 39 odstotkih vseh primerov. Večino nenujnih primerov je pravilno kategoriziral kot situacije, v katerih pacienti ne potrebujejo urgentne zdravniške obravnave. Ko je prepoznavalnik simptomov izdelal daljši seznam možnih diagnoz, je bila pravilna navadno komaj na četrtem ali petem mestu.
Najbolj pogosta diagnoza je bila kratkovidnost, saj jo je spletni prepoznavalnik simptomov postavil v kar devetih primerih. Ni jasno, v kakšni meri bi se opisi bolezenskih znakov, uporabljeni pri tej raziskavi, ujemali s tistimi, ki bi jih v resničnem življenju v spletni prepoznavalnik vnesli pacienti sami. Raziskava tudi ni bila zasnovana za ugotavljanje, ali lahko ta spletna orodja vplivajo na odločitev pacientov, da poiščejo zdravniško pomoč, in na kakšen način vplivajo na to odločitev.
"Spletni prepoznavalnik simptomov podjetja WebMD, uporabljen pri tej raziskavi, je v bistvu starejša različica tega spletnega orodja. Ta ne uporablja najnovejšega logaritma in tehnologije, s katerima je opremljena sedanja različica," je pojasnil dr. Michael Smith, strokovni direktor podjetja WebMD. "Spletni prepoznavalniki simptomov naj bi bili zgolj sredstvo in pripomoček za informiranje, saj ne dajejo zdravniških nasvetov in nikakor niso nadomestilo za strokovno zdravniško diagnozo," je dodal Smith.
"Toda raziskava opozarja na to, da bi morali pacienti ravnati previdno, ko se posvetujejo z dr. Googlom," meni dr. Rahul Khurana iz severnokalifornijskega združenja oftalmologov, specializiranih za bolezni mrežnice. "To je prva raziskava, v okviru katere so preučili spletne prepoznavalnike znakov očesnih bolezni in ki je jasno pokazala, da njihove diagnoze niso točne. Zdravniška diagnoza je kombinacija zdravstvene anamneze pacienta, fizičnega pregleda in zdravnikovega strokovnega znanja, nujnega za postavitev prave diagnoze," poudarja dr. Khurana in dodaja, da so spletni prepoznavalniki simptomov sicer lahko izhodiščna točka, vendar je sam glede njih skrajno previden, ker so zelo nenatančni.
