Pri kombiniranju velikonočnih jedi so ljudje upoštevali izkušnje in vključili tisto, kar jim je prinašalo zadovoljstvo in je okrepilo praznično vzdušje. To so potem dali v košaro, ki so jo nesli k blagoslovu, k velikonočnemu žegnu, Po vsej Sloveniji je v navadi, da v košari ne sme manjkati šunke, pirhov, hrena in kruha (potice), ki imajo močan simbolni krščanski pomen. Šunka oziroma meso je simbol žrtvovanega Kristusovega telesa in spomin na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egipčanske sužnosti. Rdeči pirhi simbolizirajo življenje in vstajenje, saj so kot kapljice Jezusove krvi. Hkrati so simbol Kristusovega groba: v njem se skriva življenje, ki ''prikljuva na dan'', kakor je Kristus tretji dan vstal od mrtvih. Hren simbolizira žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, z grenkobo pa žejo trpečega na križu. Velikonočni kruh in vse druge vrste kruha so znamenje božje dobrote. Po navadi so na vrh košare postavili okroglo potico ali kolač, ki po obliki spominja na Kristusovo krono.
Na vsakem območju so pridali tudi kaj posebnega, značilnega za njihov kraj, in temu pripisali ''ljudski simbol''. Na vinorodnih območjih je bilo to najpogosteje vino, drugod jabolka, hruške, slive in podobno. Ponekod so v kruh zamesili kovanec, da bi imela družina vse leto denar za preživetje. Marsikje so priložili klobase kot simbol vrvi ali pomaranče kot spomin na mešanico žolča in kisa, ki so jo vojaki silili trpečemu.
Ljudski pomen božjega groba naj bi imeli tudi žegnanjska košara, jerbas, cajna, procanja ali čistela na Goriškem. Jerbas naj bi bil čim večji, pravijo v Beli krajini, da je dajal vtis bogastva. Če je bilo jedi premalo, so na dno dali rjuhe ali drva, s katerimi so zakurili v domači peči. Košaro so prekrili z vezenim prtičem, simbolom prta, s katerim so pokrili Jezusov trpeči obraz. Ponekod so žegnanjsko košaro skupaj s prtičem pospravili do prihodnje velike noči.
V Vuzenici na Koroškem so v košaro dali dva hlebčka črnega kruha; enega za družino in drugega za živali. Dodali so tudi sol, krompir, semena koruze, solate in peteršilja in to posadili na polju. K žegnu so nesli tudi ''šibice'', da so z blagoslovljenimi vžigalicami zakurili ogenj v domačem ognjišču. V Mislinjski dolini so namesto šunke dali svinjsko pleče. Z blagoslovljenimi vžigalicami so v primeru hude ure prižgali snop oziroma butarico, da bi se s tem obvarovali pred ujmo. Dodali so tudi sol, to pozneje pomešali s hrenovimi olupki in ponudili živini. V Lovrencu na Pohorju so pristavili beli kruh z rozinami, pest koruze, fižola in krompir.
V Slovenski Istri nekoč niso bili bogati kot danes, zato je bila velikonočna košara skromna.
V Beli krajini, kjer se živo prepletajo vplivi več etnij, velikonočni košari pravijo ''procanja''. To je kar velik jerbas, ki so si ga gospodinje dele na glavo in nesle k žegnanju. Procanjo so pokrili z vezenim prtičkom, ki ga je vsako leto na novo izvezla stara mama. K žegnu so poleg pisanic ali praskank nesli tudi dve sveži jajci in nekaj drobiža. To so potem dali v "ofer" župniku, ki je blagoslavljal. V žepu pa so morali imeti denar zase; blagoslovljen naj bi zagotavljal, da ga bodo imeli vse leto.
Tudi na Gorenjskem je bila ponekod v košari še sol, da so jo doma zamešali med krmo za živino. Strogo so upoštevali število: v košaro so dali pet rdeče obarvanih pirhov za pet Kristusovih ran in štiri hrene za štiri žeblje, ki so mu prebili roke in noge. Namesto potice so žegnali okrogel kolač, simbol trnjeve krone in poprtnik. V Kranju in okolici so dodajali budelj ali prato iz kruha, jajc in šunke, v Moravški dolini pa šobelj iz svinjskega mesa in prosene kaše. V Loškem Potoku so v košaro dodajali ''ajdovo f'lajne'', lokalno jed iz ajdovih žgancev, svinjskega mesa in jajc, zavito v vlečeno testo in oblikovano v manjše štručke.
Na Goriškem, v Vipavski dolini, na Krasu, v Brkinih in vse do Slovenske Istre so v košaro poleg bogato nadevane hubance dajali še pinco ali ''dober kruh'', v katerega so zamesili tudi veliko jajc, masla, mleka, sladkorja in rozin, ponekod so dodali šilce ruma ter pomarančne in limonine lupinice. Iz tega testa so oblikovali tudi pletenico, ali ''ptička'' z jajcem na sredi, v meniha oziroma v k'nčuna kot pravijo na Goriškem.
Na Trnovsko-Banjški planoti je bil beli kruh osnova v velikonočni kašteli. Del tega je bila žegnanjca ali sladek bel kruh (pinca) z maslom, mlekom in jajci. V kaštelo so dodali kuhana jajca in sol za živino; pest soli so vrgli tudi v domačo štirno. Le redko so imeli hren. V soboto zjutraj so pred cerkvijo delili žegnan ogenj, ki so ga vaški mulci s kresilnimi gobami raznesli po domovih.
V Slovenski Istri nekoč niso bili bogati kot danes, zato je bila velikonočna košara skromna. Jajc za pirhe niso imeli, saj so jih gospe za skromno plačilo znosile v Trst. V Suhorju v Brkinih poleg meniha v jerbas dodajajo značilne suhorske pirhe, posebno oblikovane praskanke z velikonočnimi motivi. Po tehnologiji izdelave in motiviki se suhorski pirhi razlikujejo od belokranjskih pisanic in drsank.
Praznični recepti
HREN PO PRIMORSKO
Krušne drobtine prepražimo na maslu, da lepo porjavijo. Dodamo nariban hren, dve do tri žlice sladkorja in pražimo, da sladkor karamelizira. Nato zalijemo z govejo ali kurjo juho, rahlo kuhamo še 5-10 minut ter ponudimo toplo ob velikonočnem obedu. Nekateri v to zamešajo malce belega ali rdečega vina.
JABOLČNI HREN
Naribamo jabolka in hren, dodamo nekaj sladkorja, prilijemo limonin sok ali razredčen kis in dobro olje. Po želji okus omehčamo s kislo smetano.
MANDLJEV HREN
Zmešamo žlico moke in maseljc (3,5 dl) mleka; na ognju mešamo, dokler ne zavre, dodamo dobro žlico stolčenih mandljev in prav toliko sladkorja. Ohladimo in primešamo žlico hrena. (Recept iz starih Kuharskih bukelj iz leta 1850)
''FILAJNE'' IZ LOŠKEGA POTOKA
Sestavine: ajdovi žganci, prekajena zmleta svinjina, jajca, poper in sol, vlečeno kvašeno testo.
Vse skupaj zmešamo in zavijemo v vlečeno kvašeno testo. Včasih so dodali tudi kuhano kri jagenjčka. Pečemo eno uro kot kruh.
AJDOVI ŠTRUKLJI "APOSTOLI"
Za jed z Dobrepolja potrebujemo: 500 g ajdove moke, 800 g bele moke.
Ajdovo moko malo osolimo, jo poparimo z 1,5 l vrele vode, v kateri se je kuhala prekajena šunka, in pustimo pokrito stati 30 minut. Nato dodamo belo moko in dolivamo še mlačno preostalo vodo od mesa. Testo naj bo mehko kot za kruh. Naredimo štruklje, 20 centimetrov dolge in 5 centimetrov debele, kuhamo jih v vreli vodi 15 minut. To se postreže pri velikonočnem zajtrku namesto kruha.
Nasveti za pripravo potice
Za potico uporabimo najboljše sestavine: sveže orehe, surovo maslo, jajca ter posebno moko za potice. Nekoč so kot rahljalno sredstvo uporabljali droži, danes največkrat kvas, a so droži spet v modi. Idealna temperatura za razvoj kvasovk, za vzhajanje, je od 25-35 stopinj Celzija, primerna vse do osebne temperature, ne sme pa preseči 50 stopinj.
Dobro pregneteno testo v skledi prekrijemo z vlažnim prtičkom, da hitreje vzhaja in je temperatura enakomerna. Testo je vzhajano, ko naraste volumen za dvakrat. Model za potice vedno namažemo le s trdimi maščobami (maslom) in potresemo z drobtinami.
Za nadev orehov ne parimo ali kuhamo v mleku, češ da potem ne peče zgaga, saj pri tem marsikaj izgubimo. Če orehe zmešamo s sladko smetano, dosežemo, da nas ne peče zgaga, pa še vse ohranimo v orehih. Ko mažemo nadev na testo, naj bo temperatura obojega enaka. Prevelika vlažnost nadeva povzroči, da odstopi od testa in nastanejo luknje v potici. Zato tudi snega iz beljakov ne dodajajmo v nadev, ker se sneg med peko spremeni v tekočino in dodatno navlaži nadev.
Pri zavijanju potice je nujno zadnji del močno zategniti, da dobimo čim bolj enakomerno debele plasti. V modelu za peko in potico večkrat prebodemo z velikimi vilicami za pečenko ali lesenim nabodalcem, da omogočimo izhajanje pare in preprečimo odstopanje testa in nadeva.
Pred peko lahko potico premažemo z razžvrkljanim jajcem in malo mleka v razmerju 1:1. Sladke potice v klasičnih pečeh pečemo pri 180 °C, pri ventilacijskih pa pri 170 °C.
