Dragi Starši!!! Najprej Vas vse skupaj prav lepo pozdravimo in Vam želimo vse Dobro in Da še sem Jaz Doma in tudi da se ne bote tek prestrašli ki so na tej karti ker zna biti bodo ti veči trije prišli po pervem dojta de do Vam vsaj pomagali jesti če že delati ne. Zdaj še vas enkrat vse skupaj prav lepo pozdravimo in nam zdravi ostante spozdravom vaša Maria, Josef in vsi ti mali.
Družina je očitno še rasla
Marija je staršem pisala v domačem narečju, a dokaj gibko. Pozdrave jim je poslala na hrbtu foto razglednice, na kateri je njena družina. Mogoče je bila posneta na vrtu domače hiše, morda tudi ne. Vsekakor je v ozadju urejen plot, v središču pogleda pa sedemčlanska družina, ki je od trenutka nastanka posnetka gotovo še rasla. Takrat je bilo otrok pet – dva fanta, dve deklici in dojenček, ki ga Marija drži v naročju in je še tako majhen, da ne vemo, ali je deček ali deklica. Oče Josef, brkač svetlega pogleda, ki ob Mariji in dojenčku na fotografiji edini sedi, za ročico drži drugo najmlajšo. Položila mu jo je na nogo, med tem ko je dokaj nezaupljivo gledala fotografa. Najstarejši sin je, morda tudi zato, da bi posnemal očetovo zaščitniško držo, roko položil na ramo starejše sestrice.
Marija je videti zadovoljna. Poroka na razdaljo, ki jo je bilo treba premagovati z dopisovanjem in občasnimi obiski "ti malih", ji najbrž ni povzročala pretiranih skrbi. Tudi ni bila kaj neobičajnega. Selitve ljudi znotraj meja monarhije zaradi dela, poroke ali kakih drugih razlogov so bile razmeroma pogoste. Kaj pa starši – Marija jih je naslavljala v nemščini (Am Herrn Martin Bezjak, Wumbach, Post Wurmberg bei Pettau), čeprav jim je sporočilo potem napisala v slovenščini – so pogrešali hčerko in pogostejše stike z vnuki? So zamerili Josefu, da jo je odpeljal stran – če jo je on, ali jim je bila njuna poroka pogodu? Se veselijo obiska "ti malih", ki bodo pomagali jesti, če že delati ne, kot se je pohecala hčerka?
Ženi niso ponudili stola
Tudi Ivan je na foto razglednici, na kateri je upodobljen z družino, pisal domov. Približno v istem času. Ker pa podobe očitno ni poslal samostojno, ampak jo je najbrž priložil v pismo, ne vemo, od kod, kdaj in kam točno je bila poslana. Sporočilo pa: "Dragi Starši! Skoraj bo eno leto, ker nismo slišali glasa od Vas, ne vem, smo se vam kaj zamerli ali ste že vsi umrli ali ste že čisto pozabli na nas, saj, jaz sam nisem nič bolši. Hudo malo pišem ste dobili našo fotografijo ste bal Vsi zdravi kak Vam mi z srca želimo mi smo hvala Bogu. Želimo Vam Vesele Božične praznike in Novo Leto da bi jih še mnogo let obhajali veseli in zdravi. Srčno Vas pozdravlja Vaš Sin Ivan z družino." Medtem ko je Marija dala pisanje podpisati Josefu, ki je podpisan z drugo pisavo, in je nato posebej omenila še "ti male", je Ivan podpis kar skrajšal v – Ivan z družino. Očitno jih je peljal v atelje, fotograf pa ni bil niti tako prijazen, da bi stol ponudil še ženi. Tudi v moževem pisanju je ostala povsem neimenovana. Ivan tudi ni obljubljal obiska vnukov. Zdi se, da je bil s svojimi starši nekoliko manj povezan kot Marija iz okolice Vurberka s svojimi. Pravzaprav ni bil niti čisto prepričan, da so še živi, ko jim je pisal, čeprav gre verjetno tudi v tem primeru bolj za frazo kot za realen pomislek.
Skrb tudi po sto letih
Drugi dve fotografiji sta na neki način tudi par, čeprav drugačen. Nista bili poslani staršem in tudi nimata daljšega besedila na hrbtu. Morali pa sta, po motivu sodeč, nastati v približno istem času kot posnetka Ivanove in Marijine družine. Na obeh so zapisana le imena, videti je, kot bi posnetka v spomin na otoka hranili materi. Na eni namreč piše "Mein …" in nekaj nečitljivega, na drugi pa "Leo, Pina", tako mi je vsaj uspelo prebrati. Slednja je bila posneta v ateljeju tržaškega fotografa Ernesta Mionia, pravi žig na hrbtu fotografije. Prva nima niti tega. Kdo je torej deklica z vozičkom? Od kod je? Kdo ji je na glavo posadil to res nenavadno pokrivalo? Je sploh nje no? In koga ali kaj gleda tam zgoraj levo od sebe? Njen pogled pač ni usmerjen v fotografa.
Nekaj drugega gleda na posnetku, ki daje vtis nekakšne mrakobnosti. Morda je zgolj zaradi šibke svetlobe, ampak fotografija deluje skoraj gledališko. Nespontano. Po osnovnem ozračju ji je podobna tudi druga, tista iz Trsta. Detece v belem – komaj se je naučilo sedeti – na stolu, ki ni namenjen otrokom. Še dobro, da je tam naslonjalo, za dobrih sto let nazaj sem namreč v skrbeh, da bi otroček, najbrž Leo, zdrsnil na tla. Pa bi bilo kar globoko. Ob stolu pa očitno Pina z obročem. Tudi vsaj malo negotova v položaju, v katerem se je znašla. Z eno roko trdno drži obroč, z drugo stol. Pri njej nas lahko zaskrbi, ali je vajena obroča. Ali že ve, da se ta reč lahko zavrti in da naslon torej ni kaj prida? Kakorkoli, otroka sta gotovo preživela fotografiranje v mračnem ateljeju in šla kmalu po tem na svetlo, na tržaški obmorski zrak. Najbrž se tega dogodka kot odrasla človeka nista spominjala, spomin bi lahko vzdrževal kvečjemu pogled na posnetek. Je pa fotografiranje v fotografskem ateljeju za otroka lahko precej močna izkušnja. Sama se ga spominjam iz ateljeja v Tyrševi ulici v Mariboru v začetku sedemdesetih 20. stoletja. V spomin se mi je vtisnil strah zaradi temačnosti, posebnega vzdušja, neznanega dogajanja. Nekakšna strašljiva svečanost trenutka, vznemirjenje, iskanje opore v mami, ki ni hotela biti čisto blizu in me je tolažila na daljavo, iz kotička nedaleč stran.
Monarhijo obsedejo razglednice
Ona je domačinka, on ni. Ona je iz stare tržaške družine, ki ima v lasti znano knjigarno, on je nekakšen trgovski potnik, doma iz okolice Dunaja. Delo je dobil pri veliki založbi, ki se je začela intenzivno ukvarjati z izdajanjem razglednic. Kartončki s sličicami mest so šli že nekaj časa za med in založba je zaposlovala nove in nove ljudi, ki so se ukvarjali samo s tem. Razglednice so pripravljali za številne kraje v monarhiji, celo za čisto majhne. Nekdo se je tako ukvarjal samo z načrtovanjem motivov, drug je izrisoval podlage, na katerih so potem menjevali sličice različnih krajev, tretji je bil odgovoren za tisk. Fotografi so hodili po terenu in fotografirali – glavna ulica, cerkev, rotovž, spomeniki, reke, mostovi, kolodvori, šole, pošte, gostilne, izjemoma tudi kaka bolj zakotna ulica. Spet nekdo drug se je ukvarjal z napisi, ki so se pozneje znašli na podobah. Tu je bilo treba biti pozoren – mnogi naročniki so si želeli napise v nemščini in v drugih jezikih, ki so jih govorili domačini. Včasih je isti motiv dobil dve, celo tri različice … Leov in Pinin oče je bil zastopnik, torej terenec. Pošiljali so ga po najrazličnejših krajih s katalogom motivov. Lokalnim papirničarjem, knjigarnarjem in fotografom je predstavljal možnosti in jih prepričeval, da naročijo vsaj eno serijo. Da je reč v modi in da se na vsak način splača. Da danes ljudje kar hlepijo po lepi podobi svojega kraja, ki bi jo poslali sorodnikom, znancem ali poslovnim partnerjem blizu in daleč. In res so radi naročali, saj so tudi z lahkoto prodali. Tako se je mladenič s katalogom motivov znašel tudi v Trstu. Poleg resnega knjigarnarja mu je že po prvem obisku v spominu ostala tudi njegova ljubka hči. Ker je oče pokazal zanimanje za naročilo, se je mladenič v Trst moral vračati. Rade volje! Posel je stekel. Spogledi med mladeničem s katalogom in knjigarnarjevo hčerjo tudi. Trst je dobil solidno serijo uličnih pogledov z žigom dunajske založbe, knjigarnarjeva hči pa najprej hčerko, nato še sina. Na Dunaju so sčasoma morali poiskati novega prodajalca motivov, saj je prvega tržaški esprit čisto očaral. A kmalu je število naročil začelo upadati. Lokalni založniki so namreč ugotovili, da za izdelavo razglednic ne potrebujejo tujih posrednikov, saj vendar sami svoje kraje najbolje poznajo. Obrtnega znanja, ne fotografskega ne tiskarskega, jim pa tako nikoli ni manjkalo. Na Leovo in Pinino srečo so to dojeli šele, ko sta bila onadva že rojena.
