Strupene zgodbe brez srečnega konca

Industrijske nesreče s težkimi posledicami so se dogajale v preteklosti, se dogajajo in se bodo dogajale. Še svež je primer požara v Kemisu. Zato se res ne gre čuditi, da se ljudje organizirajo v iniciative in tako poskušajo preprečiti naselitev potencialno nevarnih tovarn v bližino svojih bivališč. Ekološke katastrofe kot posledice industrijske proizvodnje so se dogajale tudi pri nas - razvpiti primeri so Mežiška dolina, Celjska kotlina, Krupa, Anhovo.
Nanizali smo nekaj najbolj odmevnih v svetu - vsem je skupno to, da so se odgovorni zelo trudili minimalizirati ali celo zamolčati posledice.

"Nedolžna" napaka v Michiganu

Polibromirani bifenili (PBB), zelo strupene kemikalije, so zaviralci gorenja in se uporabljajo pri izdelavi najrazličnejših izdelkov iz plastike. Bili so prodajna uspešnica giganta Michigan Chemical Corporation v St. Louisu v Michiganu. Napaka, ki se je v tovarni zgodila spomladi 1973, je spremenila zdravstveno zgodovino te ameriške države. Napaka je bila povsem vsakdanja, že kar bizarna. Zaviralci gorenja omenjene korporacije so se prodajali pod imenom FireMaster. A v isti tovarni so proizvajali tudi NutriMaster, magnezijev oksid, ki so ga kmetje dodajali hrani in vodi za živino - dodatek h krmi je zviševal mlečnost pri kravah, tudi prirast mesa je bil večji tako pri govedi, svinjah in drobnici kot pri perutnini. NutriMaster je bil podobno kot FireMaster prodajni hit.
Spomladi 1973 so delavci strupeni FireMaster pomotoma "spakirali" v 50-kilogramske vreče z napisom NutriMaster. In vreče so potovale v trgovine, od tam na kmetije in v krmo živine po vsej državi.
Čudno obnašanje se je najprej pojavilo pri kravah, ki so jedle kontaminirano hrano. Veterinarji so vedeli, da je nekaj narobe, niso pa vedeli, kaj je narobe. Prizadetih je bilo več deset tisoč živali - teleta so poginjala, govedo je hiralo, krave so izgubile mleko. Poginjali so svinje, drobnica, piščanci. In nadaljevanje je bilo samo še stopnjevanje nočne more - strupeni PBB-ji so z mesom in mlekom zastrupljali tudi ljudi. Šele aprila 1974 je bilo razkrito, kaj se je v resnici zgodilo, toda takrat je 70 do 90 odstotkov ljudi v Michiganu, ki so uživali meso in mleko kontaminiranih živali, v krvi že imelo PBB. Usmrtili so 30 tisoč glav govedi, 4500 prašičev, 1500 ovac, 1,5 milijona piščancev, uničili so pet milijonov jajc, na tone mesa, masla, mleka, sira, a duh je že ušel iz steklenice. Leta 1976 se je začela izvajati študija, v kateri so spremljali približno 4000 ljudi z največjimi vrednostmi PBB v krvi in njihovih potomcev.

Da ne bi vznemirili kupcev vodovoda

Julija 1988 je prišlo v angleškem mestu Camelford z 20 tisoč prebivalci do množične zastrupitve z vodo. Dvajset ton aluminijevega sulfata je zaradi napake steklo v vodovodne cevi, upravljavec oskrbe z vodo pa je problem minimaliziral, prve dni pa ga celo zamolčal.
Šestega julija 1988 je najeti voznik upravljavca pomotoma načrpal v cisterno 20 ton aluminijevega sulfata, ki so ga uporabljali za čiščenje aluminijastih in svinčenih cevi, in ga pretočil neposredno v vodovodni sistem. Kasneje se je izkazalo, da se je napaka zgodila, ker je bil voznik novinec, v skladišču pa ni bilo nikogar - družba je namreč pred načrtovano privatizacijo temeljito znižala število zaposlenih. Kontaminirana voda je za 3000-krat presegla dovoljeno koncentracijo aluminijevega sulfata. Mnogi ljudje so takoj občutili posledice, med prvimi je šlo za luščenje kože, izpuščaje, drisko, bruhanje, bolečine v sklepih. Med najbolj nedolžnimi posledicami je bilo obarvanje las v modrikasto in zeleno barvo. Strašljivo je, da so pri mestnem vodovodu dva tedna trdili, da je "voda res nekoliko kisla, ampak povsem varna za pitje in nič bolj škodljiva od limonade". Šele 16 dni po nesreči je vodstvo družbe izdalo javno obvestilo, v katerem je bil prvič omenjen aluminijev sulfat. Obvestilo je bilo skrito na športni strani lokalnega časopisa Western Morning News. Vozniku, je bilo ugotovljeno v kasnejši preiskavi, so vodilni v družbi zaukazali, da mora o incidentu strogo molčati. Šele tri leta kasneje so se nekaterim zaposlenim razvezali jeziki, toda šele nedavna razkritja dokumentov so pokazala, da je to bila umazana igra na najvišji ravni. Da privatizacija mestne vodne mreže ne bi postala neprivlačna za morebitne kupce, je ministrstvo za okolje incident pometlo pod preprogo. Kot je kasneje razkril časopis Western Morning News, je ministrstvo prejelo dopis, v katerem so bili potencialni kupci mestnega vodovoda "zelo zaskrbljeni zaradi policijske preiskave". Izteklo se je pričakovano: preiskava je bila preklicana, nihče ni bil nikoli preganjan ne zaradi malomarnosti ne zaradi prikrivanja dokazov.
V zadnjih letih se o onesnaženju vode v Camelfordu govori vedno več. Preiskave umrlih namreč kažejo, da se je aluminij nabiral v njihovih možganih in da je najverjetneje odgovoren za povečano število bolnikov z nenavadno obliko Alzheimerjeve bolezni v tem mestu.

Plačamo, a nismo krivi

Kemični gigant DuPont je v šestdesetih letih preteklega stoletja imel v rokah pomemben adut - perfluoroktanovo kislino (PFOA), znano tudi pod oznako C-8, kemikalijo, ki je imela širok nabor uporabe. Še posebej vesele so je bile gospodinje, kajti bila je ključna sestavina DuPontovega izuma teflona. Toda že v sedemdesetih letih je postajalo vse bolj jasno, da je spojina PFOA vse prej kot nedolžna. Lahko sproži razvoj raka dojk, mod, jeter, trebušne slinavke, ledvic, bolezni ščitnice. Toda šele leta 2015 je bila uporaba PFOA v DuPontu popolnoma ukinjena. Predvsem zaradi niza tožb. Najodmevnejša je bila tožba prebivalcev v okolici tovarne DuPont v Parkersburgu v Zahodni Virginiji. Tam je namreč razlitje kisline onesnažilo okoliško zemljo in vodo. Prebivalci so imeli težave z dihanjem, število bolnikov z rakom je poskočilo, v tožbo sta se vključili tudi dve ženski, ki sta živeli v neposredni bližini tovarne in rodili otroka s prirojenimi napakami. Še huje - kot je presodilo sodišče, je DuPont spuščal kislino v reko Ohio od leta 1950 do 2015, četudi je imel na voljo študijo, ki jo je sam naročil in ki je kazala, da je kislina rakotvorna za živali.
Takrat se je v tožbo vključila tudi Ameriška agencija za varstvo okolja in obtožila kemičnega velikana, da je ni obvestil o škodljivih sestavinah PFOA. Leta 2017 je DuPont plačal 671 milijonov dolarjev odškodnin, hkrati pa zanikal kakršnokoli krivdo pri obolevanju ljudi.
Danes je uporaba nevarne kisline PFOA pri proizvodnji teflonskih posod tako v ZDA kot v Evropi prepovedana.

Kraljica industrijskih nesreč

Kraljica vseh industrijskih nesreč je tako imenovana plinska tragedija v Bhopalu, ki se je zgodila v noči z 2. na 3. december 1984 v tovarni pesticidov Union Carbide India Limited (UCIL) v Indiji - v okolico je ušlo na tone smrtonosnega plina metilizocianata. UCIL je bila hčerinska firma ameriške korporacije Union Carbide.