Ta nerodna reč z varovanjem zasebnosti in vanish oxi actionom

Marko Crnkovič Marko Crnkovič
18.08.2019 06:32

Cenzura in samocenzura.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Leto 2004: kandidati in kandidatke ZLSD za volitve v Evropski parlament, med njimi Lidija Mavretič, ob Borutu Pahorju.
Zlsd/Arhiv Večera

Bolj kot odločitev Vrhovnega sodišča, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 1. odstavka 297. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku, me je presenetilo dejstvo, da so konkretna imena fizičnih in pravnih oseb, vpletenih v ta primer, cenzurirana. Pravzaprav samocenzurirana.

Čas pa ni skrivnost

Iz sodnega spisa in medijskega konteksta vemo, da gre za domnevno neverjetno, epohalno, precedenčno sodbo v zvezi s tem famoznim sovražnim govorom. Pozneje sicer identificirani in razkriti anonimni komentator na spletni strani nekega dolenjskega radia je namreč predlagal Endlösung za romsko problematiko s pomočjo nekaj palic amonala in par puškami, če eksploziv ne bi zalegel.
Kdo točno je to bil, pa Vrhovno sodišče ni povedalo, ampak je dovolilo sodbo objaviti samo s prečrtanimi imeni storilca in radia in brez oznake sodnega primera. (Čas dejanja pa ni skrivnost, za vraga: storjeno je bilo 15. 2. 2011 ob 11:16!)
Če sem čisto odkrit, najbrž je res bolj pomembno, da je Vrhovno sodišče sprejelo takšno odločitev - po kateri se bodo tožilstva v prihodnjih primerih morala ravnati -, kot pa da vemo, kdo točno bi eliminiral Rome. Imena in priimki ljudi, ki take spuščajo v eter, nam nič ne povejo - in so razen za birokratsko rabo organov pregona irelevantni.

Nerodna reč

Lahko bi pa bil storilec (ali osumljenec) tudi nekdo drug, čigar identiteta bi nam nekaj povedala. Ali še bolje, če bi človekovo ime in priimek nekoga posredno kompromitirala. To imamo najraje. Kar sline se nam začnejo cediti.
Tak primer se je zgodil pred dnevi, ko je Policija prijela dva tihotapca ilegalnih migrantov. Izkazalo se je, da gre za neko žensko (in sostorilca), ki je pred petnajstimi leti na listi SD (ZLSD) kandidirala za evropsko poslanko.
Nerodna reč. Socialni demokrati so se od šmuglarke začeli nespretno distancirati, vendar ta cvičkov flek, ki so ga privoščljivi desničarji dobro vtrli v Židanovo belo srajco, ne bo šel ven niti z vanish oxi actionom. Toda čeprav je paradoksalno res, da ime dolenjske vinske kraljice iz leta 1996 in kandidatke ZLSD iz 2004 ne pove nič več, kot bi povedalo ime človeka, ki bi pognal v zrak Rome, je prav njena identiteta omogočila, da je iz navadne črne kronike nastala politična novica. Samo želimo si lahko, da bi z imenom in priimkom dotičnega rasističnega anonimnega komentatorja prišlo na dan še to, da so njegovo identiteto prikrivali zato, ker bi lahko koga drugega, morda celo nedolžnega, kompromitiral. To bi bilo še najbolj dramaturško.

Včasih mi, včasih oblast

Slovenija ima probleme z varovanjem zasebnosti. Včasih jih imamo državljani, včasih pa oblast. Včasih zato, ker smo prikrajšani za kakšno informacijo, ki nas zanima že iz zdrave in neškodljive občečloveške radovednosti. Drugič imamo probleme, ker se za našo zasebnost oblast ne zmeni. Tretjič imamo probleme, ker se za našo zasebnost oblast zmeni še preveč. Čeprav bi to bilo četrtič ali petič v interesu splošne varnosti ali ne vem koga ali česa, recimo nas vseh.
Pri varovanju zasebnosti - vključno z zgoraj omenjenim primerom cenzuriranja - se ne moremo zanašati na zdravo pamet. Enkrat rečejo tako, drugič rečejo drugače. Velikokrat pa je zadeva vsaj smešna, če nič drugega. Nedavno je Ustavno sodišče odločilo, da Policija ne sme uporabljati optične prepoznave registrskih tablic. Kot se za pravnike spodobi, so odločitev seveda na dolgo in široko argumentirali. Če prav razumem, mora obstajati - in v tem primeru ne obstaja - "pravna podlaga za vsak korak obdelave osebnih podatkov".
Še predobro pa tudi razumem, da so s tem prometni policiji naložili veliko več dela. Če bo policist torej videl, da ste s prekoračeno hitrostjo švignili mimo njega, si bo moral vašo registracijo zapomniti ali zapisati. Morda mu bo to celo uspelo. Potem bo klical v pisarno, ker ima njegov sodelavec dostop do baze vseh registracij. In vaših drugih osebnih podatkov. Itd. Itd. Itd. Saj razumete, ne?
Človek bi se ob tem vprašal, ali so recimo radarji sploh legalni. Ali pa bi jih kak Vili Kovačič znal strmoglaviti z dobro merjenim referendumom?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta