Aljoša Stojič
Je Štajerec, Žalčan z vzdevkom Žavski. Če na športnih prireditvah ne bi nosil pokala in admiralske kape, bi ga poznalo bolj manj ljudi, tako pa ga že na daleč, med televizijskimi prenosi, opazi vsa športna Slovenija. Aleksander Javornik je od nekdaj predan športu, včasih je igral nogomet, v zadnjih letih je aktivno ljubezen do športa preobrazil v specifičen in nadvse zanimiv konjiček: z repliko zmagovitega pokala se udeležuje največjih športnih tekmovanj, kjer Slovenke in Slovenci zmorejo posegati po kolajnah.
Markanten je postal na evropskem prvenstvu v košarki leta 2017; v skupini na Finskem so ga sicer kamere približevale kot slovenskega posebneža, šaljivca, češ, kaj pa bo s pokalom ena košarkarsko majhna dežela, ki na EP v košarki še nikoli ni osvojila kolajne. No, po istanbulskem nepozabnem finalu s Srbijo so mu vsi neverni Tomaži morali stisniti roko in pred navijaškim poveljnikom sneti kapo. "Admiral Nostradamus so o meni pisali tuji mediji," je ponosen 46-letnik, zaposlen v vitanjskem Fužinarju, podjetju, ki prodaja in vgrajuje okna, vrata in drugo stavbno pohištvo. Žavski je v službi pogosto "terenski", dogovarja se za posle in jih nadzoruje, tako da je vajen dolgih poti in odsotnosti z doma: "Hvala, šef, za razumevanje moje strasti do športa," je hvaležen štajerski admiral za vse dopuste, tudi neplačane, ki mu jih omogoča Fužinarjev direktor.
Glavna nagrada na lotu
Govoric in ugibanj o znanih osebnosti ne manjka. O vas kroži mit, da si lahko navijaške izlete privoščite, ker ste zadeli na lotu zadeli glavno nagrado.
S tem, ko sem našel sponzorje za moja številna potovanja oziroma oni mene, sem dejansko zadel na lotu. Moje srce bije za šport, v katerem volja premaga vse ovire. Podjetje, v katerem delam, je moj glavni pokrovitelj. Zaradi mene je zagrizen navijač postal še moj direktor Marko Hribernik. Ne nekaterih tekmah sva navijala skupaj, nazadnje v Ameriki. Spoznal je, kaj je v športu glavno: druženje in dobra volja. Morda navijači v športu iščemo in najdemo ravno tisto, kar nam manjka zasebno.
Koža se še naježi
O spominih na evropsko krono v košarki: "Še zdaj se mi naježi koža, ko se spomnim na 7000 slovenskih navijačev v dvorani v Istanbulu. Slovenija na vsem prvenstvu ni izgubila niti ene tekme, kar daje dodaten čar temu naslovu. Najbolj me je bilo strah v četrtfinalu; ko je padla Latvija, se mi je odvalil kamen od srca. Dvesto točk na tekmi, predstava, ki bi nam jo lahko zavidajo tudi v ligi NBA. Španci so bili slabši od Latvijcev, Srbi tudi. Do leta 2021 smo evropski prvaki, že, že ... Ampak veliki so si ustvarili sistem po svoji meri, tako da nas ne bo na SP v košarki. Če v naši reprezentanci manjkajo trije najboljši, nas ni nikjer, veliki imajo širši nabor vrhunskih igralcev."
Kdo od dveh je boljši
Kdo je boljši, Dragić ali Dončić? "Profesor in študent. Luka bo z leti še napredoval, o tem ne dvomim. Zame sta oba enako dobra, kaj dobra - odlična!"
Za Janjo do Tokia
Kaj pričakuje od letnih olimpijskih iger v Tokiu? "Da bom šel tja, navijal za športno plezalko Janjo Garnbret in poslušal Zdravljico. Seveda bom stiskal pesti za vse slovenske športnike. Če pa na velikem tekmovanju zraven ni Slovencev, bom prej navijal za Hrvate ali Srbe kot za Francoze ali Nemce. Za nas, starejše, je to logično. Na jugu smo bolj družabni."
Preigraval kot Caniggia
Morda po zaslugi Iva Godniča, ki je imenitno oponašal Josipa Broza?
Kaj vem, nisem pričakoval, da bom tudi Tito, ki je bil maršal in ni nosil admiralske kape. Ampak če jim je tako prav, sem lahko zanje tudi Tito, samo da s tem ne bomo delali razdora med ljudmi. Vzdevke so mi lepili že od mladih nog, po starih starših sem Žavski. Ko sem igral nogomet pri Žalcu, so me klicali Caniggia (Claudio Caniggia je bil svoj čas najhitrejši argentinski napadalec, op. p.); naj omenim, da imamo v družini dobre nogometne gene, moj stric je za Maribor igral, ko je bil ta v drugi ligi.
Na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu ste marširali z zeleno lasuljo.
Ker bi mi veter in sneg odnesla kapo. Lasulja je obenem topla, pokrije ušesa. Pa še to je pretehtalo, da j zelena v snegu lepo vidna.
Perićeve obrambe in mladinska evforija
Da so v peklu Zlatoroga takrat padli za glavo višji francoski rokometaši, je bilo morda še večje presenečenje od košarkarskega.
Neverjetno, ampak verjeli smo vsi skupaj. Na rokomet so me povabili organizatorji, češ, naredimo eno super štimungo. Ob zmagoslavju na mladinskem EP sem se spomnil na podobno evforijo, ko je Celje v ligi prvakov nadoknadilo 13 zadetkov minusa s prve tekme in na povratni premagalo španski Ademar Leon z rezultatom 34:21. To je bila prva tekma v novi dvorani in istega zmagoslavja ni in ni bilo konca ..., in potem so Celjani v tisti sezoni postali evropski prvaki.
Kdaj bodo celjski rokometaši drugič klubski evropski prvaki?
Ko bodo dobili močnega sponzorja, kot je nekoč bila Turnškova Pivovarna Laško. Manj denarja v klubu pa hkrati pomeni več priložnosti za mlade domače rokometaše, kar je za bodoče ase najboljša odskočna deska.
Najlažji pokal je narejen iz topola
