Že pred petnajstimi leti smo iz prodaje umaknili trans izdelke. Tako se te dni na spletu hvali znana slovenska pekarna, ki me je pripravila do vprašanja - kaj za vraga sploh so trans izdelki. Rogljički, ki se pretvarjajo, da so žemljice? Komaj smo se navadili na Salome, zdaj pa ga biksa že pecivo.
No, gre seveda za trenutno nacionalno obsedenost s transmaščobami, ki so čez noč postale ultimativni sovražnik slovenskega naroda. Ker, če nas niso fentali Turki, kuga in Hitler, nas bo zagotovo cenena margarina. Na nekaj, česar še nekaj tednov nazaj nismo znali pravilno odgovoriti, se zdaj spoznamo vsi - in zadnjič sem tudi sam v trgovini prvič slišal, kako je moški pri štiridesetih prodajalko čez pult spraševal, ali ima ta marmeladna blazinica v sebi transmaščobe. Kaj pa vem, najbrž jih je več v sebi imel vamp, ki mu je visel čez pas. Ko vse življenje presediš in se bašeš z marmeladnimi blazinicami, so transmaščobe res tvoj največji problem. In zdaj, kot bi svet že ne bil dovolj stresen, ljudje v prodajalnah obračajo škatle, berejo deklaracije ter se pretvarjajo, da so Marie Curie. Kot da jim do popolnega, zdravega in harmonije polnega življenja manjka le še, da srbske firme spremenijo recepture in začnejo prodajati družbeno bolj sprejemljive napolitanke.
Jasno, zagotovo ni dobro jesti nečesa, kar te lahko dolgoročno pripelje do infarkta in raka, a pretirano dlakocepstvo za psiho nikoli ni bilo prav dobro. Nasploh se zdi, da se zadnja leta nenavadno veliko ukvarjamo s hrano. O kuhanju obstaja nebroj televizijskih oddaj, knjig, priročnikov, ni ga estradnika, ki ga ne bi kdaj pred kamerami posadili za štedilnik. O hrani neskončno diskutiramo, mečemo ven po trideset evrov za starane stejke, ki bi jih naše babice brez premisleka vrgle v kanto, in se gremo nekakšne svetovne vojne med vsejedci, vegetarijanci in vegani. Ker, če še ne veste, zaradi vašega kosila je s svetom vse narobe, vi pa ste zanič, zavožena in zavržna oseba. Ker niste civilizacijsko dosegli stopnje, ko lahko vi in vaš pes živita od svinjskih buč in ostale krme. Ne znam prav dobro oceniti, a zdi se, da trenutna obsedenost s hrano kaže na dvoje - na to, da nam gre predobro, in na to, da nam gre najbolj bedno v zgodovini ter da smo občutek sreče in zadovoljstva sposobni doživeti le še tako, da nekaj vtaknemo vase.
In potem je tukaj še nova, famozna mobilna aplikacija, ki te vsakodnevno opozarja, kako blizu grobu si. Zadeva je preprosta. S telefonom odčitaš črtno kodo izdelka, na ekranu pa se ti nato v hipu izpiše, koliko ima izdelek kalorij, sladkorja, maščob, nasičenih maščob in soli. Če je česa preveč, se obarva v rdeče. Pretresljivo je spoznanje, da smo očitno cel čas na heroinu. Ker rdeče je namreč skoraj vse, razen vode, peteršilja in tapet. Zdravstveni parametri so nastavljeni tako nizko, da se je skoraj nemogoče zdravo prehranjevati. Vsaj, v kolikor nismo Robinson Crusoe. Jasno, gre za koristno, dobronamerno zadevo izjemne informativne vrednosti. In če se do zdaj niste sekirali za nič, se odslej, vsaj podzavestno, boste. Ob vsakem klinčevem grižljaju.
Lepo, da smo se tako posvetili hrani, zdaj pa naj se še nekdo loti stresa, ki nas bo na koncu v resnici ubil. Lepo bi bilo zdravo jesti v državi, v kateri se ljudem ne bi bilo treba bati, da bodo ostali brez služb, da bodo z minimalno plačo morda pristali pod mostom in da jih, po desetletjih trdega dela, čaka kilava pokojnina, s katero si ne morejo kupiti niti dostojne količine transmaščob, ki bi jih ubila.
