Trdi prijemi

Počasi, a neizbežno korakamo v čas ostrejšega mraza, ki nas, smučarski narod, žene na smučišča, kjer preverjamo svoje smučarske spretnosti, nekateri pa tudi novo opremo, ki so jo nabavili za sezono. Že kolega Borut Planinšič je v samogovoru prejšnji teden pisal o smučanju, a ga prijel z drugega konca, ko se je tudi kot športni novinar spomnil Križaja in njegovih "manir". Ker prihajam iz olimpijske vasi, kakor pravijo Črni, ki so jo zaradi zgodovinskih uspehov Tine Maze med drugim že prekrstili v Srebrno in Zlato, sem od nekdaj zapisana smučanju in ob novi smučarski sezoni že skorajda "moram" zapisati besedo o smučanju.
Če si bil v Črni otrok, ki je odraščal s športom, nisi imel izbire - lahko si zavijugal le na smučišče ali na bližnji stadion. V tistih časih dekleta nogometa še niso trenirala, smo se pa kar številčno vpisovale v smučarski klub. Sprva sem sicer izbrala atletiko, ki pa je bila le začasna tretja možnost, saj legendarni trener Miran Čas iz Velenja naše generacije v Črni ni dolgo treniral, klub pa se je nato začasno razpustil. Kondicijsko dobro pripravljena sem nato na "suhih" smučarskih treningih unovčila kredit iz atletskih priprav in se vrgla v še en individualni šport, ki mi je ob družbi kolegic predstavljal tudi kolektivnost. Tisti časi so bili z vidika treningov neprimerljivi s kasnejšim profesionalizmom in napredkom. Trenirala sem skozi vso osnovno šolo, dosegala podpovprečne rezultate, pozneje za spoznanje boljše, a še vedno ne izstopajoče. A vendar mi je smučanje dalo veliko. Bilo je trening za življenje, za utrjevanje karakterja. Trenerji so bili neprizanesljivi kot mraz, ki v črnjanski "nicini" ni nikoli popuščal. Občutljivim najstnicam tedaj ni nihče prizanesel - tresle smo se od mraza in od strahu ob vrnitvi na start proge, kjer nam jih je trener praviloma napel zaradi prejšnje "usrane vožnje". Posebej eden v trenerski ekipi je bil oster kot britvica. V glavnem poniževalen, rafal kletvic je streljal iz njega, nizkotne žalitve so se mu iz ust vselej valile kot snežna kepa. Nesporno je, da bi se dandanes starši organizirali, jih šli neotesancu v boju za pravice svojih otrok skupinsko napet in bi zahtevali ukrepanje.
A takrat se starši niso pretirano vznemirjali zaradi grobih metod. Te so namreč izklesale otroke v manj občutljive ljudi, konec koncev pa smo izhajali iz rudniškega okolja, ki je preneslo in tudi terjalo več trdote. To so bili tudi časi, ko smo kar "s pancerji krampali" na smučišče takoj po pouku, ne da bi kdo doma sploh pomislil, da potrebujemo prevoz. Takrat tudi po večini nismo trenirali v Avstriji na profesionalno poteptanih smučiščih, temveč smo si v hudih zimah utirali gaz proti dolini Tople, kjer so za nas pognali zastarelo vlečnico. Eden od trenerjev, Jože Plesec - Pepi, ki je pozneje napisal knjigo o Črni, olimpijski vasi, je zabeležil detajle razvoja smučarije. Iz tega kluba so vzniknili vrhunski smučarji, še prej skakalci in vzporedno tekači, sama prepoznavna imena, od bratov Pudgar do Nataše Lačen, Katjuše Pušnik, Mitje Kunca, Aleša Gorze in kakopak, nenadkriljive kraljice belih strmin Tine Maze.
Zame in še nekatere je Pepi sicer v tej knjigi ugotovil, da smo v klubu skrbele predvsem za dobro vzdušje. No, tudi to ni malo, smo se trepljale po ramenih ob prebranem, sprva rahlo užaljene, a vendar sprijaznjene z dejstvom, da se naši dosežki res niso vpisali v zgodovino. Smo pa vsaj ustvarjale dobro klimo, kar tudi ni tako malo, saj v komornem ozračju tudi drugi ne bi dosegali vrhunskih izidov. Sploh pa tudi v življenju ni tako samoumevno biti veseljak(inja).
Kakorkoli, vsaj toliko sem (na)trenirala, da sem pridobljeno znanje lahko s pridom uporabila na novinarskih tekmah doma in v tujini, in vsaj v tej konkurenci dosegla stopničke, čeprav me tudi tu primarni pogon vzdrževanja dobrega razpoloženja ni zapustil. Odkar sem ugotovila, da je dober šport tudi smučarski tek, ki sem se ga poprej otepala, se je moja konkurenčnost ob upoštevanju kombinacije okrepila. Veselim se torej že lastnega veselja na strminah. Še naprej pa razumem tudi trde prijeme pri vzgoji in treningih mladih športnikov, ker se prav ti nekega dne vsaj v kaki obliki izkažejo za umestne in ustrezne poti do napredka.