Ta torek, na dan Osvobodilne fronte, sem se v bližini politike in zgodovine v zadregi zavedel, da sem v bistvu bolj previden, bogaboječ in ubogljiv človek, kot si sam mislim ali kot bi mi kdo drug pripisal.
Medtem ko je na Prešernovem trgu protestiralo kakih deset tisoč ljudi, sem jaz namreč sedel v lokalu lučaj stran in z osebo iz svojega mehurčka pijuckal pivo, kot da se nič ne dogaja.
Dihanje na blizu
Pa ne, da me ne bi zanimalo biti zraven in pogledati od blizu. Malo že. To sicer ne bi bilo zagotovilo, da bi bil z informacijami bolj na tekočem. Imam namreč teorijo, da je take zadeve - tako kot mnoge športne discipline - bolje gledati po televiziji, ker vsaj kaj vidiš in slišiš in še nekdo naredi izbor namesto tebe.
Lahko bi se pomešal v gnečo tudi iz profesionalne radovednosti, a tokrat nisem imel takih načrtov. In odkrito rečeno, ne bi se za nič na svetu prerival v množici. Niti z masko. Morda kvečjemu v skafandru. Groza bi me bilo nehotenega dotikanja teles in hočeš nočeš dihanja na blizu.
Nakar sem se še spomnil, da nimam s sabo osebne izkaznice. Ne spomnim se sicer, kdaj me je nazadnje kdo legitimiral, če sploh kdaj, vsaj ne na ulici. Ampak to je bil poleg epidemioloških pomislekov moj drugi tehtni razlog, da je bolje zame, če še naprej zmrzujem z mrzlim pivom na Petkovškovem nabrežju.
Pogum in lahkomiselnost
Lani sem bil enkrat prav tam na demonstracijah. To je bilo 24. junija, ko so proti demonstrantom kontrademonstrirali Rumeni jopiči - in takrat nisem imel nobenih pomislekov, ali če hočete, strahov pred okužbo. Korona je očitno name vplivala, ne da bi se tega zavedal. Me prav zanima, kako se bom počutil v množici na prvem malo večjem koncertu, ki ga bom doživel.
Ne brez občutka nelagodja sem te ljudi na neki način občudoval. Zdelo se mi je, da bi jim moral biti hvaležen, da brez pomislekov za lastno zdravje demonstrirajo tudi zame.
Je to pogum, ki ga sam ne premorem? Je to lahkomiselnost, ki jo znajo demonstranti politični situaciji primerno družbeno plasirati? Ali pa je to ozaveščenost, ki postavlja politično počutje vseh pred zdravje vseh in tudi pred lastno zdravje?
Žal tega ne razumem. Zdravja ne cenim dovolj, ker mi ga nikoli ni manjkalo, politika sama pa me je kvečjemu zanimala, a tem manj brigala.
#zločin
A kakorkoli že so ljudje v množici o tem razmišljali - če so -, v nobenem primeru jih zaradi kršitve prepovedi zbiranja nisem imel za zločince kot naš zmedeni in moteni predsednik vlade.
Čim se je nesrečnik vrnil s skavtskega pohoda na Malo goro, kjer je s somišljeniki obhajal sveže pervertirane tekovine revolucije Osvobodilne fronte, je že tvital iz kristalne krogle: "Ob preko 10.000 aktivnih okužbah in omejitvi zbiranja do 10 ljudi bo tole današnje množično širjenje virusa v naslednjih tednih povzročilo na stotine resno bolnih in mrtvih." In dodal hashtag #zločin!
Tistim, ki jih Janša obtožuje, da mu z vzklikanjem "smrt janšizmu" želijo smrt, predlagam, da mu vrnejo tako, da "v naslednjih tednih" pozorno sledijo Sledilniku za covid-19 in preštevajo "resno bolne in mrtve". Če jih bo res "na stotine" - recimo vsaj tristo, kar je vsaj slovnično množina -, naj od zdravstvenih oblasti zahtevajo dokaz, da so dotični "resno zboleli in umrli" zaradi teh demonstracij.
Če jih ne bo toliko, pa naj udeleženci torkovih demonstracij od premiera zahtevajo, da se jim javno opraviči in prizna, da je bedak, ker jih je v preveliki vladarski vnemi denunciral kot povzročitelje.
Kako je mogoče?!
Bil sem zadovoljen, da je demonstrante nagovorila tudi Živa Vidmar, hči Josipa Vidmarja, soustanovitelja in gostitelja ustanovitve Osvobodilne fronte. Na Prešernovem trgu je citirala za današnjo rabo prikladne besede svojega očeta na Kočevskem zboru leta 1943: "Izbrali smo si pot časti, ker smo dobro premislili tudi pot sramote."
Živina intervencija je bila v bistvu sarkastična zahvala vladi, ki je prav na dan demonstracij zgroženo repopularizirala znamenito prostodušno, prav 27. aprila 1991 izrečeno misel Josipa Vidmarja: "Kako zaboga ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!"
Danes je situacija obrnjena. Današnja vlada se sprašuje, kako zaboga smo mogli dopustiti, da so levi liberalci še vedno tako glasni?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
