V odnosu do starih kažemo, da je humanizem maska in da šteje le profit

V 21. stoletju je delež starih v družbi višji kot kadar koli poprej. Epidemija je kljub prisegam, da bomo zanje naposled poskrbeli, dokazala, da tega nismo pripravljeni (ali zmožni) storiti. "Najbolj problematično je odrivanje področja dolgotrajne oskrbe, vključno s podcenjevanjem dela zaposlenih v domovih za starejše," je ob predstavitvi knjige Starost (Simone de Beauvoir), katere slovenski prevod je zdaj izšel pod okriljem zavoda OPRO, izpostavila socialna psihologinja in profesorica Metka Mencin Čeplak. "Zdaj smo dobili tudi rebalans proračuna, ki znižuje sredstva za programe dolgotrajne oskrbe, in predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ne izraža naklonjenosti javnim mrežam in iz starih dela tržno nišo," je še pripomnila.

Ne glede na to, ali se bralec z zgoraj zapisanim strinja ali ne, se za trenutek pomaknimo nazaj. V leta, ko je Simone de Beauvoir pisala knjigo o starosti. Ta je – podobno kot številni starci – ostala spregledana, čeprav ne bi smela biti.

Delo je polno ugotovitev, ki jim lahko prikimavamo tudi danes, ko s pokroviteljskim (in v skrb zamaskiranim) prezirom stare radi spreminjamo v "druge", v manjvredne. Uporabno orožje v tem procesu je seveda postavljanje meje: med nami, sposobnimi mladimi, in njimi, betežnimi starci. Eden od prvih korakov pri "drugačenju" je, da jim kot družba ne dopuščamo, da bi ostali takšni, kakršni pač so. "Da bi star človek lahko ohranil vrline in napake, ki jih je vedno imel," ugotovitve pojasnjuje Metka Mencin Čeplak. Natančneje: če stari človek pokaže enaka čustva ali zahteve kot mlad človek, se ljudje nad njim zgražajo; ljubezen starih je ostudna, seksualnost odbojna, nasilnost komična. Zahteva se, da so stari ljudje vzoren primer vseh vrlin, predvsem pa naj bi ves čas izžarevali vedrost, kar omogoča, da si svet zatiska oči pred njihovo nesrečo, je že pred pol stoletja ugotovila francoska avtorica. "Če nisi tak kot od tebe pričakujejo, si nori in senilni starec, ki je v posmeh otrokom," s sodobno izkušnjo trditev dopolnjuje Metka Mencin Čeplak.

Da bi si kot družba olajšali vest, smo naposled skovali mite, na podlagi katerih opravičujemo svoje vedenje. Češ da se življenja starih bližajo koncu in da ne smejo sitnariti, če si postelje niso postlali "v naprej". A tudi slednje je mogoče relativizirati.

Kaj določa sedanji položaj starostnika?

Simone de Beauvoir sicer trdi, da preteklost oblikuje tudi sedanji položaj starostnika, vendar tudi "preteklosti" človek ne oblikuje neodvisno. Možnosti izpolnjene starosti so tako na voljo le redkim privilegiranim posameznikom, posledično pa se v zadnjem starostnem obdobju, pravi, razpira najgloblji prepad med premožnimi in reveži. "V starosti nismo nič več drugega kot STARI. Izgubimo vloge, ki smo jih zasedali vse življenje. Vendar ne gre pozabiti, da se pešanje delavcev, ki jih izpostavlja avtorica, ne začenja v starosti, ampak mnogo prej," ob tem dopolnjuje socialna psihologinja Mirjana Nastran Ule in dodaja, da je nekdo, ki v starost dospe z izčrpanim telesom in s slabo pokojnino, v drugačnem položaju kot tisti, ki ima ob materialnih pogojih tudi več drugih kapitalov (denimo kulturnega). "Ko se postarajo, so izkoriščani obsojeni – če že ne na revščino – vsaj na veliko pomanjkanje, na neudobna bivališča, samoto. Vse to pa v njih krepi občutek propadanja, strahu pred vsem in vsemi," francosko avtorico povzema Nastran Ule. Tudi mentalne bolezni, ki pestijo stare, so največkrat stranski proizvod delovanja sistema. "Če je star človek obupan zaradi nesmiselnosti sedanjega življenja, je to zato, ker mu je bil smisel eksistence od nekdaj ukraden. To je škandalozno, še bolj škandalozna pa je politika ravnanja z ljudmi, ko so še mladi ali pri polnih močeh," dodaja.

Ne gre torej zato, da bi bilo nesmiselno izboljševati položaj starih, a obliž na rano vseeno ne bo rešil prave težave zadnjega življenjskega obdobja. Kakšna bi morala biti družba, v kateri bi človek na stara leta ostal ČLOVEK? "Z njim bi morali vedno ravnati kot s človekom. Takrat bi starost predstavljala samo trenutek bivanja, ki se sicer razlikuje od mladosti in odraslosti, a ima lastno ravnovesja in odprto polje možnosti," pojasni Nastran Ule. Starost namreč ni le biološko temveč tudi kulturno dejstvo, predvsem pa družbeni konstrukt, ki ga v skladu s svojimi interesi oblikuje skupnost, je med vrsticami zapisala Simone de Beauvoir, ki ji še danes radi očitamo grobost in neotesanost. "Da o starosti piše na neprijeten način, so ji pravili. Hladno, grobo. V nekem intervjuju je odgovorila, da se je vse življenje borila proti iluzijam, kakršna je ta, da so vsa življenjska obdobja krasna, da so otroci nedolžni, da so vsi sveže poročeni srečni in da vsi stari uživajo mir. Delovala je na način način, ki ni prijeten ne za zatiralce in ne za zatirane," pisanje Simone de Beauvoit povzema Nastran Ule.