V spomin: Izidor Golob (1937-2023)

Zakaj si v vrtu ne bi nanizali cvetja v spevne melodije, se je Izidor Golob (1937-2023) spraševal v enem od tekstov, njegova razmišljanja o rožah so bila tudi glasba in ne samo hortikultura. Več kot pol stoletja je pisal za Večer in njegove priloge in edicije, življenjsko, bogato, koristno, duhovito. Da naj bomo pri nekaterih delih na vrtu moderato, pri drugih prestissimo, pri enih lento in se pri tem celo izgovarjajmo na zanesljivost reka, ki pravi hiti počasi, je svetoval. Ker rastline ne ubirajo enako hitrih taktov v svoji vegetaciji. Tako je pač v naravi. Tako je pač v življenju.

Njegovo življenje so bile rože in med njimi so bile izbranke. Postal je svetovno priznani žlahtnitelj perunik. V njegovih nasadih je z leti nabralo vsaj 450 priznanih in poimenovanih sort in veliko križancev. Med izbranimi potomci načrtnih križanj jih je z leti ostalo 28, ki so si prislužili uradno registracijo in dobili svoje ime, veljavno po vsem svetu. To so torej slovenske sorte bradatih perunik, prilagojene našemu podnebju, v vrsti z najboljšimi iz Avstralije, ZDA in od drugod. Žlahtniteljske izkušnje je izmenjeval tudi ob sodelovanju v mednarodni žiriji pri vrednotenju najboljših sort perunik v Firencah, nekajkrat je žiriji celo predsedoval. V prsti Slovenskih goric v Šentilju je ob perunikah cvetelo tudi več kot 250 sort maslenic in tudi v tem rodu je 14 slovenskih sort.

Otroštvo je preživel v strminah Cerkljanskega hribovja v času, ko okrasno rastlinje ni imelo posebne veljave. "Skrbeti je bilo treba za skorjico vsakdanjega kruha, a moja mama je ob vsaki priložnosti posejala in posadila kaj nepotrebnega. Okoličani so ji radi nekoliko nevoščljivo pripomnili, češ, Julka, tebi pa vsak kamen cveti. Kot otrok sem rasel v radovednosti do rastlinskega sveta tudi po očetovi zaslugi, ki je bil sadjar samouk, eden redkih, ki so znali cepiti sadno drevje."

Prve rože, ki jih je posejal, so bile mačehe, semena iz vrečke, in nekaj jih je vzkalilo. "Ponosno vznemirjen sem opazoval njihove cvetove. Morda je bila to prva ljubezen, ki je prerasla v naklonjenost do vrtnih trajnic in se razvila do zaljubljenosti v perunike in maslenice."

Za uspešno vrtnarjenje je treba poslušati, kako trava raste, je pravil. "Pa ne po butalsko! Izvedeti je treba, kakšne potrebe imajo gojene rastline, od kod so in kakšne posebnosti so jim vsajene v gene. Nekaterim je treba več vode, drugim skoraj nič. Vse kopičijo energijo sonca, a nekaterim je potreben filter listnatega baldahina."

Da je treba delati, je pravil. Sosedstvo je tudi v rastlinskem svetu lepa reč, a nadležne mejaše - plevel - mora odganjati vrtnar. Z dušo in srcem smo lahko v stiku z rastjem, vendar brez glave in rok ne bo nič, računalnik utegne biti koristen, ne more pa nadomestiti motičice.

Rad je sadil in sejal in opazoval uspešno rast, razvoj in cvetenje ali zorenje. "Prijetno mi je pri srcu, ko se ob prenekaterem drevesu v javnem nasadu ali mestnem okolju spomnim, da sem prav to drevo sam pomagal odnegovati," se je spominjal tudi svojega dela v mariborski Florini, kjer je 18 let bil tehnolog za okrasno rastlinje. V Maribor je iz krajev med Bačo in Idrijco prišel na kmetijsko šolanje in ostal.

Videl je dlje kot mnogi drugi, v času slavljenja globalne lahkotnosti pretoka blaga in informacij je zaskrbljeno opozarjal na nujnost lokalne pridelave zelenjave in okrasnega dela vrtnarstva. Majhne kmetije in družinske vrtnarije je imel za pomemben del človeške družbe, kulture in hortikulture. Bil je radoveden in spodbujal je k radovednosti. "Videl sem kar nekaj sveta in pri tem si nisem ogledoval izključno vrtov in cvetja. Vsakomur priporočam, naj hodi po svetu z odprtimi očmi, naj prinaša domov pozitivne spomine in fotografske beležke. Meni je škodovalo samo tisto, česar ne znam."

Nazadnje sva se pogovarjala, ko je opustil nasad perunik v Kaniži. "Kot se narava prilagaja letnim časom, se tudi človek ujame v letne čase, čeprav v daljšem razmiku," je razlagal. "Tako kot so perunike odcvetele in so v jesenskem obdobju svojega hitreje potekajočega ritma, sem tudi jaz kot gojitelj prispel v svojo jesen v daljšem časovnem obdobju. In to me prav nič ne moti, za seboj imam svoj opus na mnogih področjih in z lahkoto sprejemam tudi svojo življenjsko jesen. Bom pa čisto zadovoljen, če bo svet za menoj ali zaradi mene za spoznanje boljši."

Dolgo je že od njegove prve objave v Večeru leta 1960 o tekmovanju mladih traktoristov v Pekrah in Razvanju, po kateri ga je potegnilo k pisanju za časopis. Svet za njim je zaradi njega boljši. V arhivu je ostalo čudovitih tekstov za debele bukve, knjige o razmnoževanju rastlin, pisanje o bonsajih, čebulnicah in gomoljnicam v vrtu, osebna doživetja iz Vrta in letnih časov so koristen pripomoček. "Človek razmišlja, kaj je počel, in obuja spomine, in prijetno me pogreje pri srcu, ko vidim posnetke Kapitola v Washingtonu, Velikega kanjona, San Francisca, San Diega, Moskve, in si rečeva z ženo, da sva imela srečo v življenju, da sva si to lahko ogledala," je povzemal. "Seveda vsak po svoje sprejema starost in izkušnje, včasih človek s precejšno težavo z napornim razumevanjem sprejme mlade, ki se ne ozirajo na mnenje starejših. Po drugi strani spet šele v starosti lahko dojamemo, kaj vse je vredno, kar vse so prednamci naredili. Ne rečejo zastonj, da daleč vidiš, če stopiš na ramena drugega. Jaz v svoji biološki, agronomski stroki šele v starosti vidim, kaj vse so naredili taki velikani, kot je bil profesor Jeglič na področju hortikulture, dr. France Adamič na področju sadjarstva ali še pred njim Martin Humek kot sadjarski učitelj." O drugih je govoril v pogovoru, ki naj bi bil poklon njemu, in je tudi zato bil poklon njemu. "Veličina človeka je tudi v tem, da sprejme to, kar pride. Tako, kot je, je prav."

Naj njegove perunike in maslenice cvetijo, dehtijo, živijo. Hvala vam, gospod Izidor Golob.