Zvezdana Bercko
V 73. letu starosti je v ponedeljek v Srbiji umrla ena najboljših atletinj nekdanje Jugoslavije Vera Nikolić. Bila je svetovna rekorderka in dvakratna evropska prvakinja v teku na 800 metrov, ena prvih žensk, ki so to razdaljo pretekle v manj kot dveh minutah. Toda junakinja nekdanje skupne države je na olimpijskih igrah v Mehiki doživela športno tragedijo, ob razpadu Jugoslavije v 90. letih pa še osebno.
Rodila se je 23. septembra 1948 v vasi Grabovica v bližini Ćuprije. Kot otrok se je ukvarjala z različnimi športi. Ko je, stara 13 let, zmagala na šolskem krosu v Ćupriji, jo je opazil atletski strokovnjak Aleksandar Petrović in ji predlagal, naj začne resno trenirati.
Zlata Vera
Njen vzpon je bil bliskovit. Že pri šestnajstih je postala članica državne atletske reprezentance in prvakinja Balkana v teku na 800 metrov. Septembra 1966 je še ne polnoletna zmagala na evropskem prvenstvu v Budimpešti s časom 2:02,8. Prva zlata medalja za jugoslovansko atletiko na evropskih prvenstvih je odmevala po vsej državi, Nikolićeva je postala Zlata Vera. Konec leta je bila izbrana za najboljšega športnika Jugoslavije v skupni moško-ženski konkurenci, najboljša športnica je bila potem še štirikrat.
Nato pa je 20. julija 1968 na londonskem stadionu Crystal Palace z rezultatom 2.00,5 postavila svetovni rekord v teku na 800 metrov in premagala britansko favoritinjo Lillian Board. To je bil edini svetovni rekord v članski konkurenci, ki so ga postavili jugoslovanski atleti (Slovenka Draga Stamejčič je leta 1964 izenačila svetovni rekord na 80 metrov z ovirami), ta rezultat je bil najboljši čas na svetu vse do leta 1971.
"V London sem prišla z najboljšim rezultatom sezone, toda novinarji so se zanimali le za Angležinjo Lillian Board. Bila sem užaljena in zaklela sem se, da bom na tekmi pred Lillian, pa četudi bom predzadnja, bo ona za mano," je Vera Nikolić pripovedovala v intervjuju za Ilustrovano politiko leta 2011. "Po startu sem takoj povedla, vedela sem, da ne smem čakati, saj je bila Lillian odlična tudi v teku na 400 metrov. Želela sem vsiliti hiter tempo, toda prvi krog smo pretekle v počasnih 60,08. Potem pa se je začela dirka do cilja.
"Gremo, Vera, teci, svetovni rekord imaš!" mi je ob progi kričal trener. Ko sem prišla v cilj z najboljšim časom na svetu, so bili navdušeni tudi sicer hladni Angleži. Od sreče sem padla v travo. Ta fotografija z mojo srečno številko 44 je obšla svet."
Blatna Vera
Le nekaj tednov zatem so se v Mehiki začele olimpijske igre. V Jugoslaviji je vladala evforija in vsi so od Vere pričakovali oziroma kar zahtevali zlato medaljo. A Vera pritiska ni zdržala, v Mehiki je doživela zlom. V polfinalu je po 300 metrih odstopila in ostala brez uvrstitve. Doma je doživela pravi balkanski linč. Obtoževali so jo, da je bila na državne stroške na pripravah v Švici, potem pa na olimpijskih igrah sploh ni zares tekla. Širile so se govorice, da se je zlomila zaradi spora s fantom, da je, ko je odstopila, na travo stadiona vrgla zaročni prstan, in celo, da ni mogla teči, ker je bila noseča.
"Odvrgla sem ročno uro, ki so mi jo kupili starši za osemnajsti rojstni dan. Nikoli nisem tekla z uro na roki. Toda od silne nervoze sem pozabila sneti uro pred tekmo, in ko sem nehala teči, sem jo odvrgla. Od takrat se ne spomnim ničesar več. Ne vem, kako sem prišla v olimpijsko vas, se preoblekla in odšla v mesto. Po 24 urah me je neki policist našel sedečo na klopi v dežju in me odpeljal nazaj v olimpijsko vas."
Ko sem nehala teči, sem odvrgla uro. Od takrat se ne spomnim ničesar več
V jugoslovanskem tisku so njen nastop komentirali pod naslovom Od zlata do blata.
O tem dogodku ni rada govorila, nekoč je dejala le, da ji je v težkih dneh poleg družine zaupanje vase povrnil predsednik Tito. Na sprejemu za olimpijce, ko se je osramočena skrivala za plečatimi vaterpolisti, jo je Tito poklical naprej in ji rekel: "Vera, glavo gor. Hočem spet slišati našo himno v tvojo čast."
Nova moč, nova volja
Vera se dolgo ni mogla pobrati. Potem se je odločila, da zamenja okolje, preselila se je v Zagreb in začela trenirati pri Leu Langu. Že naslednje leto je na evropskem prvenstvu v Atenah osvojila bronasto medaljo, leta 1971 pa je bila v Helsinkih spet najboljša.
A Nemci so ji očitali, da je zmagala le zato, ker se je njihova favoritinja Hilda Falk med tekom spotaknila. Zato so jima ponudili ponovni dvoboj slabe tri tedne kasneje. Verin trener Leo Lang je sprejel izziv, za prizorišče je izbral zahodni Berlin. To je bil tek Verinega življenja.
"Na startu so bile poleg Falkove še vse moje druge velike tekmice. Med gledalci je bilo okoli 15 tisoč Jugoslovanov, ki so vzklikali: 'Vera, Vera ...' A več kot 20 tisoč Nemcev jih je skušalo preglasiti z vzkliki: 'Hilda, Hilda ...' Falkova je povedla kolono, vsilila je strahovit tempo in me skušala zlomiti že v začetku. Prvih 400 metrov smo pretekle v času 56,8. To je bil moj maksimum, dala sem vse od sebe. Sama pri sebi sem pomislila: 'Dobro, gremo tako še sto metrov, potem pa bom odstopila, ker do konca takega norega tempa ne bom zdržala.' Pretekle smo 500 metrov, ko sem spet pomislila: 'Če si ti mene uničila do 500 metrov, bom jaz tebe do 600.' Pospešila sem, da jih ne bi ovirala pri načrtovanem odstopu, toda ko sem si priborila nepričakovanih 30 metrov prednosti, se je v meni rodila neka nova moč, neverjetna volja. Zdržala sem do konca in zmagala. Hilda je prišla v cilj šele peta, zlomljena in premagana."
Leto kasneje je Vera Nikolić v Münchnu nastopila na svojih drugih olimpijskih igrah. V finalu je bila peta, postavila pa je nov jugoslovanski rekord s časom 1:59,5.
Po olimpijadi je, stara še ne 26 let, nenadoma zapustila atletiko, se zaposlila kot uradnica na eni od zagrebških občin, se poročila in se posvetila družini. Do začetka 90. let je živela v Zagrebu, potem pa so se začele težave. Bila je Srbkinja, tudi njen mož je bil Srb. Edina od zaposlenih na občini Dubrava je postala odveč.
Družina njen življenjski uspeh
"Ko so začeli groziti še otrokom, sem poleti odpotovala z njimi v Ćuprijo k mojim staršem. Prepričana sem bila, da se bomo do 1. septembra, ko se začne šola, vrnili. Toda takrat so bile vse prometne povezave prekinjene. Otroci niso imeli potnih listov, tako niti preko Madžarske nismo mogli. Potem so še mojega moža Pavla Ćasića, ki je delal v policiji, obtožili za diverzijo, terorizem in vohunjenje. Deset dni po tem, ko so ga prijeli, so vdrli v naše stanovanje in v poročilo napisali: 'V stanovanju ni ne ljudi ne stvari.' Dodelili so ga nekemu policistu," se je spominjala leta 2004 v intervjuju za Nacional.
Ostala je v Srbiji, a ji tudi tam ni bilo lahko. "Spraševali so me, kaj sem počela na Hrvaškem vsa ta leta. In ko sem otroke vpisovala v šolo, so mi očitali, da sta bila sinova v hrvaški vojski. Pa sta takrat imela 13 in 15 let."
"Živela sem pri starših v garaži, nisem imela službe. Rešilo me je povabilo iz Kruševca, kjer sem prevzela treninge mladih atletov v tamkajšnjem klubu, delala pa sem še marsikaj, saj sem morala preživljati družino. Mož devet let ni dobil službe, vse do padca Miloševića, takrat mu je pomagal Zoran Đinđić osebno," je leta 2012 povedala za Večernji list. "Vse to sem zdržala, ker sem velika borka, ob sebi sem imela moža in otroke, zdaj je tu še pet vnukov. Moja družina je moj največji življenjski uspeh."
Konec januarja letos je doživela možgansko kap, potem je prišlo še do srčnega zastoja. Vse od takrat je bila v slabem zdravstvenem stanju v umetni komi v bolnišnici v Beogradu, kjer je minuli ponedeljek tekmo za življenje izgubila.
