Slovenska nogometna reprezentanca je dobila nov dom. Vsaj za dva tedna. Wuppertal, mesto v Severnem Porenju-Vestfaliji, je te dni slovenski. Selektorjeva napoved je kar držala. "Če velja na igrišču, naj tudi tukaj. Zelo pragmatični bomo. Vemo, koliko je v vreči, in s tem razpolagamo. Brez snobovstva, vzvišenosti. Skromno, a zelo primerno," je Matjaž Kek dejal, ko je nogometna zveza našla bazo za bivanje v Nemčiji v času evropskega prvenstva. Dobro, asketskega življenja z zgolj kruhom, vodo in leseno desko namesto postelje se Slovenci v Nemčiji le ne gredo, hotel das Vesper na obrobju Wuppertala jim nudi več kot dovolj udobja, blišča in luksuza kot nekateri velikani pa si le niso privoščili.
Ni dosti manjkalo, da bi bil njihov hotel te dni obarvan v drugačne barve. Z Vesperjem so se spogledovali Portugalci, blizu rezervacije so bili tudi Švicarji, a so sklenili, da so kapacitete premajhne za njihovo precej številčnejše osebje. Za slovensko ekipo, ki jo ob nogometaših sestavljajo še člani strokovnega osebja, zdravniška služba, maserji, fizioterapevti, ekonom, kuhar in uslužbenci nogometne zveze, pa je 70 sob, kolikor jih nudi hotel, več kot dovolj. Po novembrski uvrstitvi na festival 24 najboljših evropskih reprezentanc Kek ni prepotoval cele Nemčije, da bi izbral primerno pripravljalno bazo, dovolj je bilo, da se je zapeljal do Wuppertala.
Kar v kopačkah na parket
Precej domače se tam počuti z nogometaši. Ne (le) zato, ker so se gostitelji potrudili, cel hotel opremili s slovenskimi zastavami, žogami in drugimi emblemi NZS. Vse skupaj močno spominja na … Brdo pri Kranju! Zeleno, mirno, malo skrito … Pa še golf igrišče je zraven. Podobnosti z nacionalnim nogometnim centrom na Gorenjskem res ni težko najti. Golfisti bodo lahko igrali tudi med prvenstvom, igrišče je ostalo odprto, hotel pa trenutno ne sprejema drugih gostov, člani slovenske odprave so v njem sami. No, dokler ne dobijo obiskov.
Na sprehodu od jedilnice do sobe za sprostitev, nasproti pa prikoraka Benjamin Šeško. V polni bojni opremi, oblečen v dres in obut v nogometne čevlje. Podobno je bilo z Žanom Karničnikom, Sandijem Lovrićem, Miho Blažičem, tudi Jan Oblak je naokoli hodil s številko ena na hrbtu. Je to del priprave na največji reprezentančni izziv te generacije? So nogometaši kar cele dneve v dresih? Ne, v času našega obiska je bilo na sporedu uradno fotografiranje za Uefo, sobo, kjer se sicer igra pikado, ročni nogomet in računalniške igre, so za tisto popoldne spremenili v studio. Sodelavci evropske nogometne zveze niso (preveč) komplicirali. "Lahko greš na sosednjo postajo, da boš prej na vrsti in da ne zapravljamo tvojega časa," je eden od njih svetoval Oblaku.
Fitnes, savna, masažne kadi, komore … Z marsičem se lahko nogometaši zamotijo med enim in drugim treningom, sestankom, analizo. Tudi lačni ne bodo. Hrano jim sicer pripravljajo hotelski kuharji, je pa reprezentanca s sabo vzela kuharja, ki pomaga pri sestavljanju jedilnika. Zagotovo se bodo lokalci do 26. junija naučili kakšne slovenske besede, meniji so v slovenščini. Šofer s sporazumevanjem nima težav. V jeziku ene od nekdanjih jugoslovanskih republik nas je ogovoril pred avtobusom, okrašenim z uradnimi simboli Eura 2024 in velikim napisom Slovenia.
Približno 15 minut potrebuje, da pripelje nogometaše od hotela do stadiona pri živalskem vrtu. Slovenci so si za priprave na tekme na Euru sposodili stadion lokalnega kluba Wuppertaler, ki je v 70. letih tri sezone igral v elitni bundesligi, od takrat pa išče svoje mesto nižje po nemški nogometni piramidi. Trenutno je četrtoligaš, igra v regionalni ligi. Po prvem treningu je Kek pohvalil igrišče, le to ga je zmotilo, da ga je vzdrževalec travnate podlage pozdravil v zeleni majici. Tudi stadionski ambient mu je všeč. Pa čeprav so na treningih, če odštejemo uvodnega, ko je Slovence na tribunah bodrilo blizu 5000 navijačev iz mesta, stoli prazni.
Slovenija v krvi, Nemčija v srcu
Klubski emblemi so se umaknili reprezentančnim. Pred in na stadionu so izobešene slovenske zastave, hodniki so obarvani v belo, modro in rdečo barvo, celo lokalni organizatorji hodijo okoli v barvah naše reprezentance. Dva od prostovoljcev lahko nogometaše ogovorita kar v slovenščini. Brata Jože in Franc Markelj že več kot 50 let živita v tem delu Nemčije. Prvi se je rodil v Mezgovcih, drugi v Mariboru, življenjska pot pa ju je kmalu odpeljala v Porurje. "Kot tolmača sva bila zraven, ko je prva delegacija prišla sem. Takoj so dobili dober vtis, že takrat sem imel občutek, da se bodo odločili za Wuppertal. Za nas je to res vrhunec, zelo se veselimo," nam je razlagal Franc, ki živi v Hildnu, 20 kilometrov stran od Wuppertala in je član tamkajšnjega kulturnega kluba Maribor. "Če ne Slovenci, naj pridejo vsaj Škoti, sem rekel. Oni bi lahko z nami spili kako pivo," pa ga je dopolnil Jože in sorodnika zbodel, da noče priznati, da so ga izgnali iz Wuppertala.
Po njunih podatkih naj bi v Wuppertalu sicer živelo okoli 70 Slovencev. "Zdaj jih bo malo več, ker pride žlahta sem," se je nasmehnil Jože, ki so ga v Nemčiji preimenovali v Josefa. Z razširjeno družino bo spremljal tekmo Slovenije proti Angliji v Kölnu. V skupinskem delu bosta, jasno, navijala za Slovenijo. Ko smo ju vprašali, za koga bosta stiskala pesti, če bi se v izločilnih bojih naša reprezentanca udarila z nemško, pa se jima je beseda nekoliko ustavila. Franc je vzdihnil, nato pa le priznal: "Rekla sva, da navijava za Slovenijo na vsaki tekmi … Razen, če bo igrala proti Nemčiji. Zdaj sva že res dolgo tukaj. Slovenija je v krvi, Nemčija pa je v srcu." Navijaške preference gor ali dol, domačo besedo, iz katere po dolgih desetletjih na tujem še ni izginil štajerski dialekt, je tako daleč od doma lepo slišati. Selektor se je strinjal. "Zelo lepo je slišat tudi od domačinov lepo slovensko besedo. Vse dobro tudi vama," se jima je zahvalil, ko sta ga ogovorila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
