Bojan Tomažič
Abbe de Saint Pierre, ki je bil rojen v 17. stoletju in umrl sredi 18., je med filozofi (poleg Leibniza) veljal za največjega mirovnika svojega časa. Oblikoval je teorijo o miru, o tem je pri nas pisal dr. Tomaž Mastnak, čeprav se ni štel za tako pomembnega. Govoril je, da samo razlaga ideje kralja Henrika, čeprav je na ta način s kraljevsko avtoriteto podprl svoje ideje. Najprej je nameraval predlagati združitev vseh držav sveta, vendar je kasneje bolj realističen ostal v Evropi. Unija Evrope bi ohranila njen notranji mir, bila bi tudi dovolj močna, da bi se ubranila pred zunanjimi motilci.
Spisal je pogodbo, ki bi bila samo moderna oblika večne zaveze, "od tega dne dalje v prihodnost mora veljati trajna unija med vsemi vladarji Evrope, vštevši ruskega carja, carigrajskega sultana in vladarje severne Afrike". Glavna naloga unije bi bila ohranjati vse stvari v mirnem stanju, vsaka država bi obdržala svoje suverene pravice, unija bi edinole preprečevala spore, ki bi se lahko pojavili med državami. Zagotoviti je hotel, da bi bilo čim manj nevarnosti za konflikte, tako nobena dežela znotraj unije ne bi smela biti razcepljena in noben vladar bi ne mogel gospodariti nad dvema državama. Suvereni, tako tisti, ki bi pristopili k uniji s podpisom svojih pooblaščencev, kakor tisti, ki bi jo podpisali kasneje, bi se s podpisom prostovoljno zavezali, da se odrečejo zase in za svoje naslednike vsem spornim zahtevam, ki bi jih mogli imeti med seboj. Posamezni člani unije ne bi mogli med seboj sklepati medsebojnih pogodb, če se s tem ne bi strinjalo tri četrt vseh držav v uniji. Pogodbe bi lahko bile sklenjene samo v prestolnici miru, unija bi bila porok zanje, kdor bi ravnal drugače, bi bil razglašen za njenega sovražnika.
Prestolnica miru bi morala biti svobodna in nepristranska, izbrali bi Utrecht, Ženevo, Köln ali Aachen. Spopadov ni povsem izključil, sovražnike unije, če bi po posredovanjih, poravnavah in razsodbah še ostali, bi napadla združena vojska, sestavljena iz čet različnih narodov, poveljeval bi ji vodja, ki bi ga izbrala unija z večino glasov. Nobena država ne bi imela pod orožjem več vojakov kot druge, število vojakov za vsako bi bilo natančno določeno. De Saint Pierre je razmišljal o načinih izbiranja pooblaščencev, o ureditvi skupščine in njenih uradov, o višini denarnega prispevka, ki ga bodo dolžni plačevati člani unije, in podobnem.
Strah pred daleč močnejšo silo razsodnikov bi torej ohranjal mir. Združene države bi se imenovale republika Evropa ali država Evropa, ne bi pa bila univerzalna monarhija.
Ideje iz prvih desetletij 18. stoletja se zdijo fantastične, vendar vse ni bilo idealno. Filozof je predlagal denimo, da bi za njihovo uresničitev bilo zelo praktično, če bi francoski kralj kar priključil ozemlja svojih sosedov. Sosedje so seveda zastrigli z ušesi. Tudi pomiritev med različnimi Cerkvami se je že samim predlagateljem zdela pretrd oreh. Tako se je lahko za kasnejše rodove še najbolj obdržala zamisel o združevanju Evrope zaradi gospodarskih, trgovskih razlogov. Da bi skupaj bili močnejši v Afriki, Aziji in Ameriki in se, kot je napisal de Saint Pierre, ne bi spopadali zaradi kakšnega nenaseljena otoka in nekaj koč divjakov. Na ta način so se lepe zamisli, ne glede na prijaznejšo retoriko, prijele do danes. In se tako tudi uresničujejo. Rasistično.
