Glorija Lorenci
Zadnji čas, berem, je zelo moderno imeti za hišnega ljubljenca - kozo. Katerokoli. In izbira je res velika, saj obstaja na svetu več kot 300 pasem koz, koliko je križancev, sam bog ve. In da so pritlikave pasme še posebej ljubke. Za dobro vago je na srečo dodano opozorilo, da to seveda ni žival za v stanovanje, ampak za na veliko dvorišče. In da je priporočljivo, da bodoči lastnik opravi resen pogovor s seboj: Hoče kozo na vrtu ali hoče imeti še naprej vrtnice, okrasno grmičevje, jagode, maline, sadna drevesca ... Obojega ni mogoče imeti.
Prepoved je praznila vasi
Slovenija ima dolgo kozjerejsko tradicijo. A nesrečna lastnost koz, da z veseljem objedajo, smukajo, grizljajo - če se le da, so to mladi poganjki in komaj vzbrstele vejice -, je kriva, da se je na naših tleh v minulih stoletjih zvrstilo nekaj pogromov nad njimi, zadnji leta 1954, ko je oblast tedanje Jugoslavije z zakonom prepovedala rejo koz.
Glej ga, starega kozla!
Da je bila koza pomembna žival na Slovenskem, pripovedujejo številna osebna in krajevna imena, imena rastlin in živali, mnogi frazeologemi, pregovori, bogata metaforika. O tem je v knjigi Živali v prispodobah pisal Janez Keber, slovenski jezikoslovec, imenoslovec, publicist, leksikograf in urednik. Koza rečemo neumni, domišljavi ženski (ne samo v našem jeziku); da je denar tisti, ki vrti svet, lahko povemo tudi s pregovorom Da ima koza denar, gospa bi ji djali.
O spretnem gibanju koze govori primera skače kot koza.
Ko hočemo nekaj narediti prav za obe strani, storimo tako, da je volk sit in koza cela. Ko nekoga premagamo, pa smo ga ugnali v kozji rog.
Frazem kozje molitvice je razložil že Joža Glonar - ponazarja stokanje ob mučenju v kozi, nekdanjem mučilnem orodju. Naučiti koga kozjih molitvic torej pomeni s kaznijo ga naučiti, da prav ravna.
Kozja brada je rumena travniška rastlina, kozača je sova. Slovensko ime ji je dal Fran Erjavec, ker ga je njeno oglašanje spominjalo na kozje meketanje.
Kozica je posoda, koza pa telovadno orodje. Koze smo poimenovali kužno bolezen, kozoprsk pa je staro slovensko ime za oktober, ko se koze parijo.
Ko streljamo kozle, to pomeni, da govorimo neumnosti.
Glej ga, starega kozla! pa rečemo starcu, ki ga daje pohota.
Kozel je dal ime tragediji
Skoraj povsem izginile tudi v Sloveniji
Ko je jugoslovanska oblast prepovedala rejo koz, so se za najrevnejši del prebivalstva začeli hudi časi - dobra koza je namreč dajala tudi po 800 litrov mleka letno in že takrat je živelo med ljudmi znanje, da kozje mleko varuje pred tuberkulozo. Veliko kasneje je znanost odkrila, da le izjemoma povzroča alergijske reakcije (pri kravjem so pogoste), da je naravno homogenizirano, lažje prebavljivo, da ne povzroča laktozne intolerance, da ima idealno sestavo maščobnih kislin ...
Zanimivosti o kozah
* Koze ne prenašajo dežja. Zavetje poiščejo, še preden padejo prve kaplje.
* V znanstvenem časopisu Biology Letters so zapisali, da preplašene koze pogosto iščejo očesni stik s človekom.
* Koze se že skotijo z zobmi. Zobe imajo samo v spodnji čeljusti in so videti kot človeška zobna proteza. V zgornji čeljusti imajo samo trdo zobno ploščo.
* Koza ima zelo nenavadne oči. Zenica pri kozi je namreč pravokotna in ne okrogla.
* V zooloških vrtovih mladiče sesalcev, ki jih je njihova mama zavrgla, hranijo s kozjim mlekom. To je namreč najboljši nadomestek za mleko kateregakoli sesalca.
* Rejci drežniške koze pri nas poimenujejo barvne različice svojih koz na zelo nenavaden način: koze, ki imajo oranžno dlako, imenujejo rumene; če so spredaj svetle, zadaj pa temne, jih imenujejo golobaste; koze, ki imajo poudarjeno belo barvo, so vajsaste ali bajsaste, živali s sivim vzorcem (bele dlake med črnimi) pa imenujejo zelene.
Balkanka postane sanska koza
V tem času jo je med vsemi pasmami, pravijo, najbolje odnesla balkanska koza, imenovana tudi balkanka. Natančneje: bela varianta balkanke. Iznajdljivi Balkanci so tem kozam namreč odžagali rogove in jih skrili v velike ovčje črede.
Sredi sedemdesetih se je ozračje za kozjerejo nekoliko otoplilo, a ne za domače pasme, ker je domače veljalo za zastarelo in primitivno, vse, kar je bilo tujega, pa je bilo seveda večvredno in moderno. Takrat je oblast že dopuščala rejo uvoženih sanskih koz, imenovanih po dolini Saanen v Švici, od koder izvirajo. Po zakonodaji je bila to plemenita pasma koze, ki jo je bilo dovoljeno imeti v stajah in ograjenih nadzorovanih prostorih na prostem. Kmetje so spet izbrali isto ukano. Beli balkanki so odrezali rogove in postala je podobna sanski kozi.
Vse skupaj seveda ni bilo čisto nedolžno, saj so bile denarne kazni za rejo običajnih koz visoke, kdor ni zmogel plačila, je moral za 30 dni v zapor. Hkrati je veljala uredba, da je treba črede koz, ki niso sanske, zapleniti, občina pa jih je dolžna prodati in kupnino nakazati na državni račun. Na srečo se je le malokdo držal te zakonodaje, v nasprotnem primeru bi bila občinska dvorišča preplavljena s kozami, v zaporih pa bi zmanjkalo prostora za vse kozarje.
Grešni kozel v Svetem pismu
Koza je bila med prvimi živalmi, ki jih je udomačil človek iz neolitika. Kosti domačih koz, najdene na območjih zahodne Azije, so stare okoli 10 tisoč let. Vse pasme domače koze naj bi izhajale iz divje koze bezoarke. Tisočletno sožitje teh živali in človeka odseva tudi v metaforiki, mitologiji, simboliki, umetnosti. Ne nazadnje je kozel, v grščini tragos, dal ime tragediji, pesmi kozla. Tragedija je bila v izvoru verska pesem, s katero so med Dionizovim praznikom spremljali žrtvovanje kozla.
Izročilo o grešnem kozlu domuje na vseh celinah. V Svetem pismu beremo, da je vsako leto na veliki spravni dan izraelski svečenik prejel v dar od odličnikov dva kozla. Enega - odločal je žreb - je daroval bogu Jahveju kot dar sprave in predvsem v pričakovanju pomoči, drugega kozla pa je oprtal z grehi izraelskega ljudstva in ga nagnal v puščavo demonu Azazelu. Z izgnanim kozlom je bilo izgnano tudi zlo, izgnani vsi grehi izraelskega ljudstva, ki je, oprano krivde, lahko začelo živeti od začetka. Da je grešni kozel, danes rečemo za človeka, ki mora prenašati tujo krivdo brez možnosti, da se brani.
