Weekend.17 v Rovinju: Zakaj bo Čeferin morda nekoč predsednik vlade

Nekoč eno od ključnih istrskih mest pod beneško oblastjo je z rastjo blagovne menjave doživelo velike urbane spremembe. Ob že uveljavljenih ribičih in poljedelcih so se v mestu začeli pojavljati tudi obrtniki, mornarji in trgovci, ki so bili naklonjeni politično ekonomski krepitvi Benetk. S stremenjem po povečanju prodaje in diferenciaciji blaga se je z blagovno menjavo razvilo tudi tržno komuniciranje, zato ne preseneča, da tako septembrski Weekend Media Festival kot majski Dnevi komunikacij (Dani komunikacija) potekajo v trgovskem obmorskem mestecu, kjer si brez komuniciranja lahko lovil le ribe. Tiste v morju.

Ni ga komunikacijskega festivala, ki bi v regiji naenkrat združil tolikšno množico strokovnjakov. V sklopu festivala, ki letos šteje sedemnajsto zaporedno leto, je nekdanje prostore Tobačne tovarne obiskalo več kot 6500 obiskovalcev in 220 govorcev z vseh koncev sveta, med njimi tudi kar nekaj slovenskih državljanov, ki jih je bilo tako med obiskovalci kot nastopajočimi. Slednji so omogočili vpogled v raznolike in med seboj povezane svetove medijev in komuniciranja, poslovnih strategij, umetne inteligence ter razvoja kadrov. Obiskovalce poleg kompetenčnih vsebin na sama predavanja privabijo tudi zvezde - regijsko ali svetovno znana imena, ki jih želiš slišati v živo, in med katerima sta letos največ dvorane nedvomno napolnila režiser Dragan Bjelogrlić in Aleksander Čeferin.

Čeferin: "Ko denar zamenjaš za moč, izgubiš vso moč"

Predsednik Uefe na odru daje vtis, kot bi bil od mladih nog hodil v šolo za velike vodje. Ima vse ključne sestavine, ki jih volivci iščejo v kandidatih, ko primejo za pero pred volivnimi listki. Znanje, odgovornost, zanesljivost, empatijo, vključevalnost in vizijo enotnosti, izvrstne komunikacijske, strateške in pogajalske veščine, karizmatičnost in eno, ki mu jo poleg vseh ostalih lahko zavida marsikateri vladnik: mirnost pod pritiskom. V predsedniški kampanji bi si zlahka lahko sposodil znamenite slogane katere od naših zavarovalnic, saj je s svojim nastopom dal vedeti, da bo vse v redu, tako samozavestno je namreč stopil tudi na oder - z novim promo oglasnim vložkom Uefe, kjer mu kot "odrešitelju" od propadle ideje superlige ob strani stojijo njegovi apostoli - najbolj priljubljena nogometna imena od Zlatana do Buffona.

O tem, kako se je boril proti Goljatih, od tanka, ki je prekrižal pot hrvaškemu nogometnemu zvezdniku, do superlige in načrtovanega medijskega ustroja neresničnih novic, ki so se - ko je v letu 2021 v le parih dneh "razbil" superligo - začele širiti o njem z več strani, kot pravi sam, v tudi tretjem največjem nemškem mediju.

Čeferina je na festivalu spremljala žena Barbara, ki ji je na odru večkrat izrazil hvaležnost za podporo in razumevanje. Delil je svojo zgodbo o poti do vrha evropskega nogometa. Poleg izzivov, s katerimi se je soočal kot predsednik Uefe, je podrobneje osvetlil svojo vlogo v boju proti poskusom ustanovitve superlige, kar je bila ena izmed najbolj odmevnih nogometnih polemik zadnjih let. Zanimivo je izpostavil tudi svojo humanitarno dejavnost med vojno v Ukrajini, ko je pomagal evakuirati nogometaše in njihove družine iz vojnega območja, kar je bila naloga, ki je niso zmogle niti diplomatske službe.

Ne glede na to, kakšen zaplet ga doleti, je videti, da zmore rešiti kakršnokoli situacijo, tudi Darija Srno (ta je večino svoje nogometne kariere preživel v Šahtarju iz Donecka), ko je z družino bežal iz vojne Ukrajine. "Šefe, nije dobro," je slišal Čeferin na drugi strani telefona, ko se je Srna obrnil nanj. Tako zaplet kot razplet si lahko bolj podrobno preberete v avtobiografiji Zašto te zovu Srna, kjer boste več izvedeli tudi o slovitem tanku, medtem ko je Čeferin z zgodbo vnovič tako nasmejal kot navdušil publiko. Nanj se na pomoč obračajo na vsakem koraku, kar pomeni, da ima pri ljudeh na drugi strani telefona veljavo, da se hitro znajde in še hitreje reagira, da pomaga komur zmore, da ima tesne odnose s ključnimi predstavniki tujih vlad, dobro mnenje o njem pa nedvomno meče nekaj sonca tudi na Slovenijo. Gotovo je pogovor z Aleksandrom Čeferinom, enim najvplivnejših Slovencev na svetovnem prizorišču, bil najbolj odmeven nastop festivala. Predsednik Uefe ima vse, kar potrebuje zmagovalni kandidat katere koli politične funkcije.

Njegove misli o prihodnosti nogometa in njegovih osebnih izzivih so bile navdihujoče, zlasti, ko je govoril o pomenu ohranjanja pravih vrednot v svetu, kjer moč in denar pogosto prevladujeta: "Ko denar zamenjaš za moč, izgubiš vso moč!"

Aleksander Čeferin ni javno izjavil, da bo kandiral za katero koli vlogo v našem političnem prostoru, pravi, da gre bolj za željo njegovega očeta. Pa vendar kljub morda njegovi pristnosti, njegove oči, ko to izjavi in dejanja, med katere štejemo tudi vse navdihujoče dosežke, govorijo drugače. Aleksander Čeferin bo nekoč kandiral na eno osrednjih mest v naši politiki. Videti je kot zvezda, ki se ne oklepa dobrega družinskega imena, temveč nadgrajuje delo in znanje, odpira povsem nove poti, povezuje "nevideno" in ustvarja presežke. Tudi ni zvezda, ki bi v Rovinju bila le na ogled. Tekom njegovega nastopa si v občinstvu lahko slišal pasti las, medtem ko moj najljubši režiser ni navdušil, kljub temu da je zapolnil zadnji kotiček dvorane.

Potem predvidevaš, da so Bjelogrlića na festival poklicali bolj zato, da bi množica uživala v fotografiranju z režisersko zvezdo? V pogovoru na odru je bolj kot karkoli drugega izpostavil, kako ga zaradi drzne vsebine režejo iz osrednjega časa televizijskih programov. Okej, Dragan, razumemo, treba je opozoriti že na prve rdeče alarme samodržcev, pa vendar se na Zahodnem Balkanu dogaja kaj hujšega v sferi medijev, produkcije vsebin in komunikacij. Tem ozkim grlom, ki jih je nemalo, bi bilo vredno nameniti več časa kot na primer prime timeu. Kljub temu je obdržal pozornost publike do konca, kar pa ni uspelo veliko nastopajočim, saj so mnoga imena ali pa teme privabile obiskovalce v dvorane, medtem ko sama vsebina, ki je sledila, ni navdušila, ali kot pogosto rečemo, nismo izvedeli nič novega.

"Diktatura klika je požrla vse"

Med slovenskimi nastopajočimi je izstopala Natalija Gorščak, nova predsednica uprave RTV Slovenija, ki je sodelovala na okrogli mizi o medijskih svoboščinah in prihodnosti medijske industrije, organizirano pod pokroviteljstvom Evropske komisije. Govorila je o težavah, s katerimi se soočajo mediji v času digitalizacije in prehodu na nove modele financiranja, pa tudi o medijski svobodi, kjer so se spraševali, ali sta svoboda in pluralizem medijev dovolj močna temelja za demokracijo v digitalni dobi? Poudarja, da želi radiotelevizijo, "na katero bomo ponosni in kamor bodo vsak dan z veseljem prišli v službo".

Andrea Čović, namestnica vodje predstavništva in vodja medijske ekipe Evropske komisije, je pojasnila, da bo do leta 2025 sprejet zakon, ki bo urejal demokracijo medijev. Vendar pa Dražen Klarić, glavni urednik in direktor Večernjega lista, meni, "da smo prepozni, da živimo v času, ko je diktatura klika požrla vse, kar smo, zato trpijo tradicionalni mediji." Kar je potrdila tudi Natalija Gorščak.

Prav gotovo je fenomen v sodobni medijski, tudi komunikološki krajini, kjer so vsebine pogosto podrejene potrebam digitalnega trga in lovu za čim večjim številom klikov oziroma gledanosti ali dosegu. V slovenskem medijskem prostoru ta pojav ni izjema. Mediji so vse bolj pod pritiskom, da ustvarjajo senzacionalne naslove, kratke in hitro prebavljive vsebine, ki pritegnejo pozornost, a pogosto na račun kakovosti in globine novinarskega dela. Takšen pristop vodi k plitkosti vsebin in zapostavlja pomembne družbene teme, saj manj zahtevne, čustveno nabite zgodbe generirajo več klikov in s tem prihodkov iz oglaševanja. Kakovostno novinarstvo, ki zahteva temeljito raziskavo, poglobljeno analizo in čas za pripravo, pogosto trpi, saj se prodaja tako osredotoča na servis novic, ki prinašajo takojšen odziv.

Diktatura klika vpliva tudi na transparentnost in zaupanje v novinarstvo. Ko postanejo mediji preveč usmerjeni v komercialne cilje, obstaja tveganje, da se zmanjša njihova vloga varuhov demokracije in resnice oziroma, kot ji rečemo četrta veja oblasti, kar je še posebej problematično v času lažnih novic in hitrega širjenja dezinformacij. Namesto poglobljenih analiz in kritičnih vsebin se pogosto izpostavljajo zgolj tiste zgodbe, ki zagotavljajo hitro pozornost in večje število ogledov. Dezinformacije pa povzročajo veliko problemov tudi na strani tistih, ki novice pripravljajo. Ti se morajo danes v poplavi tako informacij kot dezinformacij potruditi, da oblikujejo kredibilno, aktualno in zanimivo novico, saj so bralci tudi, ko gre za golo posredovanje novic, vse bolj zahtevni. Poleg dopisništev, kjer gre za podajanje informacij iz lokacij dogajanja, torej iz prve roke, novinarji črpajo informacije iz več njim kredibilnih virov, v večini primerov od tiskovnih agencij. Gorščakova o prepoznavi neresničnih informacij pravi, da "edino, kar lahko storimo, je, da vse dobro preverimo. Če novica ni preverjena, je bolje, da je ne objavimo." Ali da vanjo verjamemo.

V Sloveniji se mnogi mediji, še posebej tradicionalni, soočajo s pritiskom prehoda v digitalno dobo in iskanja poslovnih modelov, ki bi omogočili finančno stabilnost, ne da bi pri tem žrtvovali svojo vsebinsko integriteto. Kljub temu pa se zdi, da je težko ohraniti ravnotežje med kakovostnim novinarstvom ter prilagajanjem algoritmom in komercialnim interesom, ki jih narekujejo predvsem spletne platforme, zato vse več medijev išče nove oblike financiranja, da bi lahko ohranili svojo kredibilnost in hkrati samozadostnost - s produkcijo posebnih projektov, dogodkov, drugih kanalov komuniciranja in prodaje ter s povezovanji v prijateljska tuja ali domača medijska zavezništva.