Z Oriano Girotto po vroči Ljubljani: Sicilijanski očetje nam zaupajo svoje hčerke

S klobuki na glavah, opremljeni s steklenicami vode in fotoaparati. Ljubljana je polna, prepolna turistov, ki si ogledujejo mestno središče, najpogosteje v manjših skupinah. Skrivajo se v zaplatah sence, medtem ko jim vročina uničuje popolni užitek raziskovanja zelene prestolnice in poslušanje njihovega turističnega vodnika. Vodniška služba Turizma Ljubljana tujcem postreže s klasičnimi in tudi izvirnimi, avtentičnimi doživljajskimi ogledi. Vodniki v njihovih vrstah govorijo kar petnajst tujih jezikov. Ob nedavnem dopoldanskem sprehodu po nabrežju Ljubljanice, je bilo slišati največ italijanščine in tistih, ki so zgodbo o Povodnem možu poslušali v angleščini. Že nekaj let je med ljubljanskimi vodniki tudi nekdanja televizijska voditeljica Oriana Girotto, ki turističnim skupinam ljubljanske zgodbe pripoveduje v italijanščini. "Neverjetno je, kako me vsaka skupina napolni z novo energijo," reče nekaj minut za tem, ko se poslovi od skupine turistov.

Kako kot turistična vodnica preživljate vroče poletje v Ljubljani? Strogi center mesta poka po šivih, poln je sploh italijanskih turistov, seveda z avgustom tradicionalno začnejo z dopustovanjem.

Res, Italijani imajo te dni "ferragosto"​. To je čas, ko zaprejo kar se le da in gredo na dopust. Vsako leto se trudijo, da se to ne bi zgodilo tako zgoščeno, a jim kaj drugega ne uspe. Tako jih res veliko avgusta pride v Slovenijo. Zmanjšale so se možnosti za dolge dopuste nekje na morju, ampak pridejo na krajše potovanje v Slovenijo in Hrvaško. Običajno za to porabijo dva, tri dni. V preteklosti so se pri nas oglasili na junijskih izletih ali na poti z morja. Zdaj pa smo prav mi končna destinacija njihovih turističnih avtobusov.

Poleti lovijo senco, ob dežju pa strehe

Je bilo treba ta teden vročinskemu valu prilagoditi ogled Ljubljane?

Je izziv. Vidiš, da so žejni, da težko prenašajo vročino in zato jih je treba še bolj animirati. Sicer se začnejo dolgočasiti. Zato moramo biti vodniki še toliko bolj kreativni, zanimivi, energični. Sicer pa program ture načeloma ostaja isti, le da poleti lovimo senco, kadar dežuje, pa iščemo strehe in zaprte prostore. Načeloma je tako, da če si zanimiv vodnik, ti vse oprostijo in z zanimanjem poslušajo.

Kako italijanski turisti z vami doživljajo obisk Ljubljane?

Ljubljano jim predstavim in opisujem drugače, kot bi jo slovenskemu obiskovalcu. Zanima jih primerjava Slovenije in Italije, nasprotja med državama. Tako jim zraven umetnosti in arhitekture pripovedujem o socialni konstrukciji, o vedenju, navadah. Pa o vrtcih, izobraževanju, ne nazadnje o slovenskem jeziku. Vse to "vsakdanje" jih blazno zanima. Recimo, praznovanje rojstnega dne. Italijan na svojo veliko zabavo povabi vse, ki jih pozna, in tudi tiste, ki jih komajda pozna, četudi se ti ljudje med seboj ne poznajo. V Sloveniji praznujemo skupaj z družino, nekaj prijateljic povabimo na kavico, kolegice iz fitnesa posebej, sodelavke posebej. Tukaj smo zelo uvidevni in nas skrbi, kako bo, če se ljudje ne bodo ujeli, če se bodo grupirali v majhne skupine itd. Njim pa je blazno zanimivo, s čim se mi ukvarjamo.

Kaj jih običajno napoti k nam? Imajo morda že izoblikovane želje, kaj si želijo videti, so opremljeni z informacijami o mestu?

Običajno se prepustijo, a se vedno najde tudi kdo, ki mu je sin povedal kaj lepega, ali pa je njegov prijatelj že obiskal to in to ... Vse pogosteje tudi slišim "veste, prišel sem pogledat Ljubljano, ker nameravam sem na študij". Ljubljana je zelo priljubljeno univerzitetno mesto, saj je varna in ni daleč. Ker vodim tudi italijansko skupnost v Sloveniji, se srečujem s starši, ki k nam pošiljajo na študij otroke, tudi s premožnimi sicilijanskimi očeti. Ti želijo vedeti vse o tem, kam pride njihova hči, recimo.

Če se za trenutek umakneva od turizma - kakšna je italijanska skupnost pri nas?

Velika. Trenutno šteje že devetsto družin, ki so, smo, bodisi mešane bodisi čisto italijanske. Ob nedavnih evropskih volitvah je bilo na ambasado povabljenih devetsto ljudi, ki stalno živijo v Sloveniji. Študentje pridejo, se zaljubijo in ostanejo. Nekateri pridejo delat za določen čas. Za svoje člane redno in pogosto prirejamo srečanja, večerje, druženja. Tisti sicilijanski očetje pridejo osebno, nas želijo spoznati, preveriti, ali smo vredni zaupanja in ali se njihovi otroci lahko obrnejo na nas ob kakšnih težavah.

Precej velika odgovornost za vas.

Je. Seveda nas potem njihove hčerke nikoli ne pokličejo, saj se takoj znajdejo in integrirajo v tukajšnje okolje.

Slovenska pitna voda je hit

Vrniva se k turistom, s čim jih Ljubljana pritegne?

Z marsičem, recimo s svojimi nazivi in nagradami zadnjih let. Recimo, kot zelena prestolnica Evrope, s svojimi parki in predvsem s čisto vodo. To, da lahko v Sloveniji kjerkoli pijemo vodo iz pipe, je zanje nepredstavljivo. Italijan si ne predstavlja življenja brez kupljene vode. Tam v supermarketu najprej kupiš petnajst litrov vode. Zato so nad informacijo, da je tukaj voda iz vsake pipe užitna, očarani. Z veseljem jo poskusijo in se čudijo, kako dobra je. (smeh) V Sloveniji se te sreče sploh ne zavedamo.

Kakšna je torej pot po središču Ljubljane, kot ste jo vodili recimo danes?

Danes je bilo super in obhodili smo standardni krog mestnega jedra. To je začetek na Kongresnem trgu, nato Prešernov trg, Petkovškovo nabrežje in mostovi Ljubljanice. Sledi zgodba o Povodnem možu, o poeziji, o tem, v kaj so Ljubljančani nekoč verjeli. Potem to povežem z vodo, kot sem že omenila. Sledijo legende o utapljanju "čarovnic", spomnimo se Veronike. Takrat jih spomnim na Eurosong in Raiven, ki je pela o njej. Seveda se spomnijo in razmišljamo, zakaj je bila tako oblečena, kaj so predstavljali plesalci, kaj njena suha postava ... Veroniko so namreč najprej stradali zaprto v stolpu, in ker ni umrla, so jo obtožili čarovništva in utopili. Za Zmajskim mostom nadaljujemo po tržnici, ki je zanimiva zaradi ločevanja, kje katera skupnost kaj prodaja. Medtem nekaj besed o integraciji manjšin, navduši jih predel z rožami ... Nadaljujemo do stolnice in poklepetamo o tem, zakaj je to cerkev Svetega Nikole. Pojasnim jim naša decembrska praznovanja in obdarovanja treh dobrih mož, česar oni nimajo. Ogledamo si rimske plošče pa nato Robov vodnjak in mestno hišo. Nato pa se začne Stari trg s svojimi trgovinicami, ki so povod za zanimivosti in pripovedovanje o medu, kranjski čebeli, o Rogaški Slatini, o solinah, o idrijskih čipkah, o medvedjih salamah in drugih mesnih specialitetah. Zakaj Slovenci srečujemo medvede? Ker nabiramo borovnice ... In tam nas čaka degustacija likerja, torej "borovničk". Pot nadaljujemo do dekliške šole na Gornjem trgu, ki je danes šola za otroke s posebnimi potrebami. Tukaj se začne primerjava Slovenije in Italije, saj tam otroke s posebnimi potrebami dodelijo v običajne razrede. Kar prinaša velike frustracije otrokom, staršem, učiteljem ... Pri nas je to veliko bolje organizirano z več specializiranimi učitelji, spremljevalci, prilagojenim programom. Medtem se približamo restavraciji Druga violina, kjer strežejo mladi z downovim sindromom, da tudi v praksi občutijo to integracijo.

Je že čas, da se nato vrnete na drugo stran Ljubljanice?

Res, pokažemo jim nekdanji ribiški geto na Križevniški. Tam so živeli ribiči, ki niso smeli v Ljubljano, ker so preveč smrdeli. Da, takrat je to bilo še izven mesta. So pa Ljubljančani lepo skrbeli zanje, vsak dan so jim prinašali hrano, od zajtrka do večerje. A so jim v zameno tam tudi predali svoj ulov. Nato nadaljujemo mimo židovskega geta in nazaj na Kongresni trg. Še enkrat jim pojasnim krog, ki smo ga naredili v dveh urah, da se tudi sami lahko suvereno odpravijo okoli.

Kaj pa Ljubljanski grad?

Po želji v turistično turo vključimo tudi grad, kar je še dodatno uro in pol. Pri Lutkovnem gledališču se z vzpenjačo dvignemo na grad, vrnemo pa se peš.

Središče mesta poznate kot svoj žep. A morate tudi kdaj vključiti kakšne nove znamenitosti?

Ena takih, kar se jim tudi zdi zelo zanimivo, je islamski center z novo mošejo. Pa to, da je v neposredni bližini, samo preko železniške proge, tempelj Hare Krišna, da je nedaleč stran v Šiški tudi ameriški mormonski center. Do teh centrov ne gremo, saj so vseeno predaleč, a jih takšne informacije o sobivanju v Sloveniji zelo zanimajo.

Kakšna pa je raznolikost turistov glede na letni čas?

Spomladi pride veliko srednješolcev. Ko sem sama bila v srednji šoli v Italiji, smo potovali dlje, recimo v Budimpešto ali Prago. Obisk Slovenije nam ni padel na pamet. Zdaj mladi obiskujejo Slovenijo, ker je blizu, ker je varna, ker se tudi v šoli pri zgodovini učijo o Avstro-Ogrski, pa o prvi svetovni vojni. Tudi zaradi tega srednješolskega obiska se nekateri odločijo za študij tukaj, nato se zaljubijo in ostanejo, kot sem že omenila.

Čeprav vas imamo za Italijanko, ste vi rojeni tukaj, kajne?

Da, rojena sem v Ljubljani, saj je moja slovenska mami želela, da imam dvojno državljanstvo in je v nosečnosti prišla iz Italije v Ljubljano. Že takrat se je veliko bolj zaupalo slovenskim oziroma jugoslovanskim zdravnikom. Moj oče je Benečan in kasneje sva se vrnili v Benetke, ki so moje domače mesto.