Ko hodimo v gore, se nam zgodi marsikaj veselega in smešnega, pravi Dušan Škodič, avtor knjige Smeh z gora, ki je pred kratkim izšla pri Planinski zvezi Slovenije: "Marsikateri dogodek nam obleži v spominu, ker nam je nekoč popestril dan ali zabaval planinsko družbo. Čemu ga torej ne bi delil še z drugimi? Vedno rad rečem, da nihče ne hodi v gorski svet le zato, ker mu je tako všeč siva barva skal. Za doživljanje estetike že morda, za smeh in veselje pa to zagotovo ni dovolj. Stane Belak - Šrauf je nekoč dejal: 'Važne so zgodbe, ostalo ni pomembno.' Te nam bodo ostale, ko bomo nekoč gore gledali iz doline. Zgodbe so lahko resne ali zabavne. Za to knjigo sem izbral tiste, ob katerih smo se nekoč držali za trebuh. Bralec bo takoj začutil, da gre za humor, ki ni enak dolinskemu."
Štiri države, štiri spremembe
"Kot urednik za planinsko zgodovino sem temeljito proučil delovanje slovenskega planinstva skozi čas in ugotovil, da se je v času njegovega organiziranega obstoja od leta 1893 štirikrat korenito spremenilo. Vsakič je bila temu vzrok menjava državne tvorbe in družbene ureditve. Planinstvo v času Avstro-Ogrske je imelo izrazito politično noto in skoraj nič športnega momenta. V času Kraljevine Jugoslavije se je pri nas že začel razvijati alpinizem in zaradi rapalske meje so v naših gorah nastale že tudi prve zelo zahtevne zavarovane poti (ferate), športni moment se je tudi zelo povečal. Sam sem doživel naslednji dve obdobji. V času socialistične Jugoslavije nas je vse prevevala želja po skupnih uspehih. V alpinizmu in himalajizmu smo dosegli največje kolektivne uspehe, planinstvo je postalo zaželena množična dejavnost. Veliko smo hodili na organizirane tradicionalne pohode, zelo veliko nas je bilo včlanjenih v planinska društva, ki so obstajala tudi v skoraj vseh šolah, podjetjih in drugih organizacijah. Konec osemdesetih let je imela Planinska zveza Slovenije okoli 118 tisoč članov, kar je dvakrat toliko kot danes," navaja Škodič.
Potem je prišla osamosvojitev in z njo potrošniška družba, ki je korenito spremenila tudi naše vrednote. "Namesto skupinskih uspehov in množičnih pohodov v gore je v ospredje stopil posameznik. Kar si naredil, je tvoj uspeh in tvoja zasluga. A po drugi strani se je v tem času zelo izboljšal odnos ljudi do gora in narave. Tu se ne bom spuščal v to, koliko dejansko vpliva na naravo, če si nekdo sezuje gojzarje in prepotene noge namoči v vodo gorskega jezera. Vsekakor pa ob planinskih poteh ni niti za desetino toliko smeti, kot jih je bilo pred tridesetimi in več leti. Še dvakrat toliko nesnage pa je bilo takrat skrite pod kamni ali v kakšni duplini, ker je bilo nekako splošno sprejemljivo, da je v redu tisto, česar se ne vidi."
Več kot tri četrtine zgodb je avtobiografskih
Ta je Šraufova: "Važne so zgodbe, ostalo ni pomembno"
Junaki planinskih forumov
Marsikaj je spremenila tudi sodobna tehnologija. Vse več ljudi namesto s planinskimi zemljevidi v hribe hodi s pametnimi telefoni z vrisanimi GPS-sledmi, namesto na tiskane planinske vodnike se zanašajo na včasih precej vprašljive zapise na gorniških forumih, svoje so dodala še družbena omrežja. Včasih dobimo občutek, da nekateri hodijo v hribe samo zato, da na vrhu naredijo selfi za instagram. Dušan Škodič razvoj "spletnega planinstva" spremlja že od njegovih začetkov. "Sprva sem imel do teh objav kar nekaj odpora, sčasoma pa se je zadeva zbistrila in najde se lahko marsikaj uporabnega. Seveda je na spletu neprimerno večja možnost napak kakor v tiskanih vodnikih, pa tudi trolanja raznih forumašev, ki neizmerno uživajo, če spravljajo ob živce resne dopisovalce. Vendar sam pri tem ločim uporabni del forumov, ki govori o trenutnih razmerah in o planinskih poteh. Napake so seveda možne, vendar se danes, ko je na spletnih forumih že takšna množica ljudi, zelo hitro najdejo posamezniki, ki dopolnijo pomanjkljiv opis ali dodajo spremenjene razmere na poteh. Tu je splet neprimerno hitrejši od tiskanih opisov in tudi zanesljiv.
V enem dnevu na vrh in nazaj domov
Ko so v hribih patruljirali graničarji
Ta zgodba bo gotova ena tistih, ki bodo v zbirki Smeh z gora pritegnile največ bralcev. Marsikdo se bo našel v njej. "Seveda se takšni in drugačni zanimivi in tudi zabavni zapleti dogajajo marsikomu, in če se zgodba tekoče bere, tako, da jo lahko bralec notranje doživi, se mu lahko na ta način nastavi ogledalo," pravi Škodič, ki je zabavne zgodbe za knjigo nabiral skozi čas, najmanj trideset let je minilo med prvo in zadnjo.
Sobivanje z novimi prišleki
Nekoč so si gore "lastili" le planinci. V zadnjem času pa so prizorišče še številnih drugih aktivnosti, nazadnje so postale še poligon za kolesarje. Takšna srečanja "bližnje vrste" pa marsikdaj vzbudijo kar nekaj hude krvi.
"Kot vsak nov pojav so tudi kolesarji na začetku vzbudili čudenje, kasneje pa neodobravanje in celo hud odpor. Gorski kolesar je postal celo sinonim za norca, ki, ne oziraje se na okolico, prileti izza ovinka in ogroža planince, ki hodijo po planinskih poteh, še posebno otroke," pravi Škodič.
"Toda večina teh čustev je izvirala iz nepoznavanja početja in upiranja dejstvu, da se je pojavil še nekdo, s katerim si bo treba deliti gore. Sicer pa, če se ozrem nazaj, nezaželenih 'prišlekov' je polna zgodovina slovenskega planinstva. Na začetku so bili namreč samo planinci, ki so hodili po planinskih poteh. Nekje v letih pred prvo svetovno vojno so stari člani že začeli godrnjati, da se nekateri mladci ukvarjajo s samomorilsko vratolomno turistiko (beseda turist za planinca namreč izhaja iz izraza planinska tura). S tem je bil mišljen alpinizem, ker tega izraza tedaj še niso poznali. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je mladina začela poplezavati v Turncu na Šmarni gori, hoteli so pač naprej, ker se vse stvari na tem svetu razvijajo. In ko je prišlo do smrtne žrtve, se je celo govorilo, da naj se ukvarjanje s plezanjem zakonsko prepove, da se mladina obvaruje pred nevarnostjo. Podobna neodobravanja je v bistvu povzročila večina novih dejavnosti v gorah, tudi hoja v gore pozimi in turno smučanje, kasneje pa še vse novejše aktivnosti."