Barbara Gavez Volčjak
Lep četrtkov popoldan je bil, prijetno topel po nekaj dnevih mraza. Mami sem peljala nekaj hrane in teste za kovid. Za vsak primer, da ne okuži sorodnikov na praznovanju rojstnega dneva. Ali mene, ker nimam časa zboleti, preveč dela me čaka. Šla sem s kolesom, da se malo razmigam in prihranim mestu nekaj CO2. Oddam vrečko brezstično, samo od daleč si pomahava in se odpeljem. Dol po Koroški, ki ima zdaj tako lepo zarisano kolesarsko stezo. Da se kolesarji počutimo varne.
Na Glavnem trgu je fajn vzdušje, domačini in turisti. Zavijem na Glavni most, na novi kolesarski stezi je super, dovolj prostora. Za Lastovko zavijem desno na Ruško. Raje se peljem tukaj kot po Dvořakovi, tam moraš po sredini ceste, med avti. Na Ruški imajo kolesarji prednost, piše na cesti.
BUM! Kaj jebenti!? Sunek od zadaj, da kolo kar poleti. Jaz pa z njim. Nič ne morem. Asfalt se mi bliža. Samo ne očala, me preblisne. Očala ostanejo cela. Brada pa ne. Zobje tudi ne. Obležim za nekaj sekund, kri kaplja na asfalt. Priteče šofer, ki me je zbil. "Gospa, gospa, ste v redu?" Kaj ti zgledam v redu? "Ne glih. Zobje so šli." Začuda sem čisto pri sebi. "Kaj naj naredim?" vpraša. "Tukaj počakajte. Pa policijo pokličite. Grem se tu noter k frizerki malo sprat."
Uboga in pokliče policijo, jaz pa moža. Popišejo, poslikajo, grem na urgenco, ni daleč. CT glave pokaže zlom čeljustne kosti v sklepu, zašijejo rano na bradi, ostalo je v redu. Pogleda me ORL. "Pridite to jutri zjutraj še enkrat pokazat."
Zjutraj svetuje, naj se takoj odpeljem v Ljubljano na Stomatološko, "oni bodo vedeli, kaj s tem". Še dobro, da ima mož dopust. Odloži me in čaka zunaj, psa sva vzela s sabo, da ni sam doma. Jaz čakam notri, ortopan slikajo takoj, do pregleda se vleče. Potem le pokličejo. Mlad zdravnik ima na ekranu moj CT glave, bere poškodbeni list. Me pogleda: "Gospa, to bomo operirali. Kdaj ste nazadnje jedli?"
Malo me zvije, nisem pripravljena. "Ob devetih en smuti. A morate takoj?" Malo se posvetujejo, petek je, okoli enih. "Ok, itak nimamo kirurga. Pridite v nedeljo zvečer nazaj, v ponedeljek boste na programu." In to je to.
Čez vikend se prestavljam po stanovanju, vse naredita mož in hči, ker imam še vedno odrgnino na desni dlani. Sprašujem prijatelje medicince, ali res moram. Moraš, bodo porihtali. Drugače ne boš mogla ust odpirat. Govorim sicer itak ne dosti, ampak tudi zob si ne morem umivati. Pa zobozdravnik bi bil problem. Okej, grem.
V ponedeljek dopoldne čakam operacijo. Brskam po telefonu in po dolgem času berem knjigo. Ustavljam se. Mogoče je bilo to sporočilo. Priporočam tudi vam. Ustavite se.
