Matic Sever
Žive meje so žive, kot pove že samo ime. So dobra označitev meje, dober dušilec hrupa, odličen lovilec prašnih delcev s cest in dom za živali. Klasične žive meje so monokulturne in v smislu prostoživečih živali niso najboljše, a kaj bi se pritoževali nad majhno pestrostjo rastlinskih vrst v posamezni meji, ko pa je vse več zemljišč obrobljenih s kovino in betonom.
Ko se odločamo za ograditev zemljišča, si skoraj ne moremo več privoščiti ograj in zidov, po drugi strani pa so naša usta polna zelenih sloganov in trditev, da bi morali nekaj spremeniti na področju odnosa do narave. Tudi tam, kjer zaradi najbolj zoprnih situacij brez zidov ne gre, bi morali razmisliti vsaj o ozelenitvi teh s plezalkami.
Kaj lahko pričakujemo
Vsekakor pa bomo največ storili za naravo in prostoživeče živali, če bomo ne le zasadili živo mejo, ampak jo vsaj na nekem delu popestrili z raznolikimi grmovnicami. Vsi grmi seveda niso najbolj primerni za tako rabo, a tudi naše estetske predstave o lepo urejeni soseski bi morali malce osvežiti in nadgraditi.
Z več različnimi in pa predvsem pravimi rastlinskimi vrstami zasajene žive meje nudijo zavejte kar lepemu naboru živali. Pri tem pa velja, da debelejša in višja ko bo ta mejica, več življenjskega prostora za živali bo. Raziskave so pokazale, da tudi do 80 odstotkov gozdnih ptic vsaj občasno koristi ta umetni habitat na vrtovih. Pri tleh ali med vejami najdejo prostor tudi številni glodavci, vretenčarji in kar lepo število žuželk.
Izberimo prave vrste
Da bomo kar najbolj pripomogli k vsesplošni pestrosti divjega življenja in čim bolj zmanjšali človekov negativen vpliv na biotsko pestrost, posadimo nekaj od spodaj predstavljenih za prostoživeče živali odličnih grmovnic.
• Črni trn, Prunus spinosa, tvori trnato pregrado, ki kot taka ponuja varno zatočišče za ptice in si v njem rade spletejo gnezdo. Zgodaj spomladi bogato belo zacveti in nudi zgodnjo pašo za številne opraševalce.
• Navadna leska, Corylus avellana, nam je dobro poznana, a si visoke grme ne predstavljamo v živi meji, sploh tam, kjer ni veliko prostora. Z močnejšo rezjo jo podobno kot druge tu naštete lahko obdržimo nižjo in bolj gosto. Konec zime je leska ena prvih paš za čebele in druge žuželke, lešniki pa ne teknejo le nam, pač pa tudi vevericam in drugim živalim.
• Brogovita, Viburnum opulus, je listopaden grm s prelepimi belimi cvetovi, ki nekoliko spominjajo na ploščate hortenzije. Ta socvetja so odlična za opraševalce, rdeči plodovi so poznojesenska in zimska hrana za ptice, močno obarvano jesensko listje pa godi tudi našim očem.
Pozimi ceneje do nove žive meje
V obdobju med novembrom in marcem si lahko privoščimo najcenejšo različico nove žive meje. V hladnem obdobju se namreč številne grmovnice lahko dobi in sadi v obliki golih korenin. Take sadike so precej cenejše kot tiste ulončene, ki jih dobimo med rastno dobo. Pridelava takih sadik poteka kar na poljih na prostem in je zaradi manjše porabe materialov in energentov ne le cenejša, pač pa tudi bolj trajnostna.
• Enovratni glog, Crataegus monogyna, cveti maja ali junija v beli barvi, drobni bleščeči rdeči plodovi pa teknejo pticam. Gost preplet vej je odlično skrivališče za ptice in male sesalce.
• Navadni šipek, Rosa canina, ni tako bahav kot bolj žlahtne vrtnice, a lepota cvetja ni zanemarljiva. Svetlo rožnati cvetovi nudijo pašo za številne opraševalce, bodeča meja pa je dobro zatočišče za ptice in druge, ki jim teknejo tudi oranžno-rdeči plodovi. Ta in podobni šipki so najbolj primerni za večje prostorastoče žive meje.
Navadna trdoleska tudi brez rezi tvori dokaj goste sklope poganjkov
• Navadna trdoleska, Euonymus europaeus, je hitrorastoča vrsta, ki se dobro razraste in tudi brez rezi tvori dokaj goste sklope poganjkov. Tudi ta v času cvetenja nudi nektar različnim žuželkam, jeseni pa preseneti z izjemno močno obarvanimi listi in rožnato-oranžnimi plodovi.
