Kot je že znanstveno dokazano, gledanje v ekran zmanjšuje zbranost in upočasnjuje možgansko dejavnost. Iz lastnih izkušenj vem, kakšna razlika je, če otrok ne gleda televizije. Ogromna. Ko možgani dobivajo nenehne dražljaje preko ekrana, ki se menjavajo izredno hitro, je vse ostalo dolgočasno in prepočasno. Otroci postanejo odvisni od velike količine površnih informacij, ki jim dajejo občutek zadovoljstva. Posledica je nezmožnost vztrajanja pri težjih nalogah, ki zahtevajo daljšo pozornost, povezovanje že pridobljenega znanja in uporabo domišljije. Zato je gledanje Živžava na televiziji zdaj vprašljivo. Seveda pa Živžav ni zdaj bavbav, ki se ga je treba bati kot hudič križa, toda spanec je v soboto in nedeljo krajši.
Je pa velika težava, o kateri se pri nas veliko premalo govori, kaj šele, da bi se kaj naredilo v tej smeri, da so otroci prikrajšani za druženje z vrstniki. Socializacija je ključna za normalen razvoj otroka in njegovo vključevanje v družbo. Z druženjem se otroci naučijo socialnih spretnosti, se srečajo z drugače mislečimi, se naučijo postaviti zase, razvijajo domišljijo, konec koncev dihajo svež zrak, se gibajo. V enajsti šoli pod mostom, kot je to poimenoval Ivan Cankar, se otroci naučijo sobivati z drugimi. Ni več živžava na dvoriščih in igriščih. Zdaj so jim ostali zgolj ekrani. Risanke, igrice, zoom, whats app in druge aplikacije za komunikacijo. Ne moremo vedeti, kakšne bodo posledice, lahko pa slutimo po izkušnjah, ki jih imamo. Občutek imam, da bodo posledice socialne distance veliko hujše od posledic virusa, s katerim se soočamo. V veliko evropskih državah šole niso zaprte, ker se zavedajo pomembnosti izobrazbe in socialnih stikov otrok. Pri nas pa je edina agenda držati vse čim dlje zaprte, v negotovosti in strahu, prirejati statistiko in šteti umrle za virusom drugače kot cel svet. Milo rečeno je čudno, da ukrepi, ki so jih sprejeli, delujejo povsod, samo pri nas ne. In izjave, da se ukrepov ne držimo, so zavajanje in laž. Posledice pandemije bodo v vsakem primeru velike in ne razumem, zakaj vsaj otrokom ne pomagamo prebroditi tega obdobja čim bolj normalno. Spomnimo se Benignijevega filma Življenje je lepo, v katerem svojega sina s humorjem in igro popelje skozi čas bivanja v koncentracijskem taborišču. Tako kot vzgajamo svoje otroke, bodo naši otroci vzgajali svoje. Lahko jim marsikaj razlagamo in dopovedujemo, ampak dejanja se veliko bolj vtisnejo v spomin kot besede.
Za konec pa v tem veselem decembru brez živžava na stojnicah in sindikalnih zabavah še vic, ki kroži oziroma je krožil po osnovnih šolah. V letalu sedijo Janez, duhovnik, starejša gospa in otrok. Letalo začne strmoglavljati. Padala so samo tri. Prvi pograbi padalo Janez in reče, da je on najbolj pomemben za državo, ter skoči. Drugi pograbi padalo duhovnik in reče, da je on izredno pomemben za duhovnost naroda, in skoči. Starejša gospa reče otroku, da naj vzame zadnje padalo, ker je njegovo življenje bolj pomembno od njenega. Otrok pa odvrne: Saj ni problema, gospa, ostali sta še dve padali. Tisti prvi je pomotoma vzel mojo šolsko torbo."
Pa vesel božič in srečno, odprto, svetlo novo leto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
