Znanstveno je dokazano, da se sladoleda nikoli ne moremo do sitega najesti

Sladoled je gotovo ena najstarejših sladic, kar jih pozna človeštvo. Ne vemo, kdaj so si naši predniki prvič pripravili tako osvežitev, a najbrž so jo poznali že v pradavnini. Njihov sladoled sicer ni bil čisto takšen kot današnji, a osnovna ideja je bila enaka. Ostanki ledu in snega, ki so ga našli v kakšni jami ali pod steno kje ob svojih poteh, pa nekaj sadja in osvežilna sladica je bila narejena.

Iz stare Perzije pa že izvirajo prvi zapisi o "ledu z okusom". Njihov sladoled naj bi bil narejen iz zgoščenega grozdnega soka in ledu, ki so ga že takrat hranili v posebnih jamah, ledenicah, ali pa so ga prinesli z visokih gora in se z njim hladili v vročih dneh.

Kasneje so led mešali tudi z žafranom in sadjem drugih okusov.

Ljubitelj take poletne osvežitve je bil tudi rimski cesar Neron, ki je živel v prvem stoletju našega štetja. Zapisi pričajo o tem, kako so po njegovih napotkih v vročih poletjih z gora prinašali led, ki ga je mešal z njemu ljubimi sadnimi sokovi, čemur bi danes rekli sorbet.

Takšno sladoledno osnovo oziroma led z okusom so neodvisno drugo od drugega odkrila različna ljudstva po vsem svetu. Že v času pred našim štetjem pa so začeli izdelovati hladne sladice tudi na osnovi mleka, kar je že bližje današnjim sladoledom. Kitajci naj bi zamrznjeno zmes mleka in riža uporabljali že 200 let pred našim štetjem. Za prvi pravi sladoled pa velja tisti iz Egipta, kjer so v led vmešali mleko, smetano ali jogurt, rožno vodo, suho sadje ali oreščke. Domnevajo, da so ga izdelovali na osnovi starih perzijskih receptov.

Iz Italije po Evropi

Kitajci naj bi bili izumili tudi prvo napravo za izdelavo sladoleda. Kot v knjigi Zgodovina hrane piše Maguelonne Toussaint - Samata so Kitajci posodo z zmesjo za sladoled postavili v večjo posodo, v kateri je bila slanica, ki zniža točko zamrzovanja vode pod nič stopinj Celzija. Kitajski cesar iz dinastije Juan naj bi skrbno čuval skrivnost priprave sladoleda, ki je bil namenjen samo cesarskemu dvoru, dokler ni Kitajske obiskal pomorščak Marco Polo, ki omenjene tehnologije ni samo opisal v svoji knjigi, temveč jo je tudi ukradel in ponesel v Italijo. Tako vsaj pravijo tisti, ki za evropsko domovino sladoleda štejejo Italijo, kjer naj bi nastal prvi sladoled v Evropi.

Po drugi varianti zgodovine so se Italijani veščine izdelovanja sladoleda učili od Arabcev, ki so vladali na Siciliji. Gotovo pa je bil prelomni trenutek v zgodovini sladoleda leta 1500, ko je italijanski kuhar ponudil sladoled svatom na poroki francoskega kralja Henrika II. s Katarino Medičejsko. Takrat je italijanski sladoled začel osvajati Evropo in svet.

Sladoled je že s prvimi priseljenci prišel tudi v ZDA. Takrat je bil zelo drag in v njem je lahko uživala samo peščica privilegiranih, denimo prvi ameriški predsedniki. Znani so podatki, da sta George Washington in Thomas Jefferson rada postregla sladoled svojim gostom, prav tako tudi prva dama Dolley Madison.

V široki potrošnji je sladoled v ZDA že vsaj od leta 1774, ko je Philip Lenzi, priseljenec iz Londona, v newyorškem časopisu objavil, da bo naprodaj ponujal različne slaščice, tudi sladoled. Že dve leti kasneje so v New Yorku odprli prvi salon sladoleda. Ameriški kolonisti so prvi uporabili izraz "ice cream" oziroma ledena smetana, ki je v uporabi še danes. Slovenski izraz slado-led pa očitno izvira iz bolj prvinskih oblik slaščice, pripravljene z ledom.

Sladoled je postal dostopnejši, ko je Nancy Johnson iz Filadelfije leta 1842 patentirala prvi moderni stroj za izdelavo sladoleda v ZDA. A tudi tako narejen sladoled je bilo treba pojesti takoj, vse do začetka 20. stoletja, ko so se pojavili prvi hladilniki in zamrzovalniki. Hladilna tehnika je nato začela bliskovito napredovati, a šele v drugi polovici 20. stoletja je sladoled postal množična in poceni dobrina.

Revolucija z "užitno embalažo"

Sprva so sladoled jedli iz kovinskih ali steklenih posodic, ki jih je bilo treba vračati, potem so se pojavili papirnati lončki, pravo revolucijo pa je povzročila "užitna embalaža", danes povsem običajni korneti. Ti naj bi se prvič pojavili na svetovni razstavi v St. Louisu v ZDA leta 1904, kjer so se predstavljali tako proizvajalci sladoleda kot izdelovalci vafljev. Izum korneta so si hoteli prilastiti mnogi, a danes v tej vlogi najpogosteje omenjajo sladoledarja Arnolda Fornacouja in sirskega slaščičarja Ernesta Hamwija. Ko je namreč Fornacouju, ki mu je šel sladoled za med, zmanjkalo papirnatih posodic, mu je na pomoč priskočil Hamwi, ki je na železnem pekaču pekel vafljem podobno pecivo zalabi. Tega je zvil v stožec, ki ga je Fornacou nato napolnil s svojim sladoledom. Kornet je v trenutku postal hit.

Prva sicer kornet omenja že francoska kuharska knjiga z letnico izdaje 1825, ki opisuje, kako vaflje zviti v tulce, a recept ne omenja sladoleda. Še bliže izumu je bila Britanka Agnes Marshall, ki je leta 1888 v svoji kuharici objavila recept za kornet s kremo oziroma smetano.

Mlajši od korneta je sladoled na palčki. Večina virov izum "lučke" pripisuje Franku Eppersonu, mešalcu pijač iz Oaklanda v Kaliforniji. Nekega dne je za svoje stranke pripravil demonstracijo limonad. Po opravljenem delu je na okenski polici pozabil kozarec limonade, v njej pa palčko za mešanje. Noč je bila hladna, temperatura je padla pod ničlo, naslednji dan, ko je Frank palčko hotel potegniti ven, pa je ugotovil, da v roki drži zamrznjeno sladico, primerno za lizanje. Drugi viri govorijo o enajstletnem fantiču, ki je nekega zimskega dne leta 1905 na terasi pozabil kozarec soka s palčko za mešanje. Nadaljevanje je enako. Vsekakor je bil Epperson tisti, ki je leta 1923 izum zaščitil na patentnem uradu in ga prodal podjetju Joe Lowe, ki je ledene lizalke poslalo na trg pod imenom Popsicle.

Lučka je le slovenska

Če je beseda sladoled v tej ali oni različici bolj ali manj mednarodna, pa, če govorite o sladoledu na palčki, nikar dobesedno ne prevajajte našega izraza lučka. V slovenščini je lučka postala generični izraz za vse sladolede na palčki, a nastanek prve lučke je dobro znan in dokumentiran. Nastala je v Ljubljanskih mlekarnah leta 1958, 35 let po izdaji patenta za sladoled na palčki. Mlečni sladoled, oblit s čokolado, so poimenovali po deklici Lučki, hčerki Ostrivoja Rojca, ki je delal v oddelku za reklamo Ljubljanskih mlekarn in je svojo Lučko večkrat uporabil za model, ko je risal ilustracije za sladoled. Njeno ime se je tako zasidralo v spominu ljudi, da je postalo sinonim za vse sladolede na palčki. A tista rjavooka deklica z dvema črnima čopkoma, ki je bila na ovitku in reklami za lučko še dolga leta, pa ni bila Lučka, ampak Milena. Leta 1969 so v ljubljanskih vrtcih iskali primerno deklico za model in izbrali takrat triletno Mileno Vrbec.

Slovenci nismo pretirani ljubitelji sladoleda, vsaj statistika pravi tako. Na leto prebivalec Slovenije povprečno poje malo manj kot štiri litre sladoleda, kar je sicer precej več kot pred 20 leti, a veliko manj kot povprečni prebivalec Nove Zelandije, ki na leto poje kar 26,3 litra sladoleda. Drugi največji ljubitelji sladoleda so Američani, ki zaužijejo 22,5 litra sladke pregrehe. V Evropi so na prvem mestu Švicarji s 14,4 litra na prebivalca, drugi so Švedi s 14,2 litra, Danci z 9,2 litra, Italijani ga letno pojedo 8,2 litra, Francozi si ga privoščijo 5,4 litra, Nemci pa 3,8 litra. Pri nas velja sladoled za pretežno poletno sladico, a v severnih evropskih državah in Rusiji ga pozimi pojedo celo več kot poleti.

Najbolj priljubljeni okus sladoleda pri nas je vanilija. Sledijo okusi čokolade, piškota, jagode in stracciatelle (vanilijev sladoled s koščki čokolade). In če imate občutek, da se sladoleda nikakor ne morete nasititi, vas ta občutek ne vara. Znanstveno je dokazano, da sladoled vsebuje molekule, ki možganom preprečujejo, da bi nam sporočili, da smo siti, zato se ga - vsaj v glavi - nikoli ne moremo zares najesti.