Avstrija bo praznovala stoto obletnico plebiscita. To bo predvsem praznovanje najbolj zagretih koroških, avstrijskih nacionalistov. Napredna, demokratična Avstrija gleda na ta dogodek precej bolj racionalno, zadržano. V svoji zavestni in še bolj izvenzavestni drži se globoko zaveda, da se slovenski manjšini v Avstriji že celih sto let godi velika krivica. Slovenija, Slovenci tu in onkraj meje pa zato nimamo kaj praznovati.
Ne moremo praznovati, kljub izjavi koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja, da smo sedaj vsi Evropejci in med nami je vse lepo evropsko urejeno. Da, z njihove strani mogoče, z naše pa zanesljivo ne. Še posebno nimamo kaj praznovati po izjavi našega predsednika države, da je čas, da pustimo preteklost in pogledamo naprej. Da, tudi to velja za Avstrijo, za nas pa zanesljivo ne in še manj za koroške Slovence. Greh preteklosti je prevelik, da bi samo na prihodnosti vse gradili in ne upoštevali obvez preteklosti. Tudi glede na dokaj defenzivno izjavo Marjana Sturma, manjšinskega politika na Koroškem, da bo bolj napreden in spravljiv tisti, ki bo prvi odnehal, ne tisti, ki bo prvi zmagal, praznovanje ne more biti naša domena. Načelno je omenjeno lahko velika človeška resnica, v situaciji, ko zaradi defenzivne politike že sto let izgubljaš, pa je postavljena pod velik vprašaj.
In ker nimamo kaj praznovati, se tudi slovesnosti ne moremo udeležiti. Pa se je bo udeležil kar velik del slovenske politike, očitno s predsednikom države na čelu. In bo ministriral avstrijskemu zmagoslavju. In pri tem naivno mislil, da ministrira stoti obletnici plebiscita, ki je zakoličil mejo med Kraljevino Jugoslavijo in Republiko Avstrijo in s tem velik del Slovencev odtrgal od matičnega naroda. Mejo, ki je, to je vsem popolnoma jasno, nespremenljiva. Praznovali bi torej lahko plebiscit, bili prisotni na proslavi in v imenu sprave legalizirali plebiscit, ki je bil do Slovencev sicer krut, a je žal legitimen. Spremenljiv pa bi moral biti odnos države Avstrije do slovenske manjšine, pa ni. Tako naš politični vrh dejansko ne bo praznoval obletnice plebiscita, temveč bo ministriral temu, da je danes v Avstriji samo še desetina Slovencev v primerjavi z dnevom plebiscita, kar neizpodbitno kaže na raznarodovalno politiko avstrijske države. Ministriral bo Avstriji pri (ne)izvajanju Avstrijske državne pogodbe, ki je to državo zavezala visoki stopnji pravic manjšine, pa jih v veliki meri ne spoštuje. Predvsem pa bo ministriral (ne)notifikaciji Avstrijske državne pogodbe (prenosu pravic te pogodbe z države Jugoslavije na državo Slovenijo), ki bi nas umestila v situacijo, da bi bili enakopraven sogovornik Avstriji v interesu zaščite naše manjšine. In če vsega tega ne bi bilo, če bi država Slovenija pri vsem tem dvignila glavo in postavila svoje legitimne zahteve, bi bilo danes življenje Slovencev v Avstriji precej bolj spodbudno in njihova številčnost precej bolj optimistična.
Tako pa v situaciji, ki jo dopuščamo, nismo enakopraven sogovornik, nismo naredili vsega, kar bi lahko in kar bi morali. In nismo ohranili niti trohice ponosa v enakopravnem dogovarjanju z Avstrijo glede zaščite manjšin. Na praznovanje obletnice plebiscita ne prinašamo nobene lovorove vejice, simbola zmagoslavja, kaj smo naredili za slovensko manjšino, ali zahteve, kaj imamo namen postoriti. Prinašamo samo belo zastavo, svojo ponižnost in pripravljenost plesati po avstrijskih notah. Zato na praznovanju kot ponosen narod, ki naj bi se odkrito in zavzeto boril za del svojega narodovega telesa (da je to čisto potrebna in legitimna pravica, dokazuje boj te iste države Avstrije za pravice svoje manjšine na Južnem Tirolskem v Italiji), nimamo kaj iskati, vsaj z dvignjeno glavo ne!
Danes bo torej velik zgodovinski dan, ki ga bo nemška večina slavnostno proslavila, za slovensko manjšino pa bo to dan žalosti in neuresničenih sanj. Za naprej pa bo zgodovina zapisala, kdo in na kakšen način je obeležil ta dan.
Marijan Lačen, upokojeni profesor defektologije in dolgoletni direktor CUDV Črna, častni občan Črne na Koroškem
Obiščite spletno stran brez oglasov.
