(INTERVJU) Krški škof dr. Jože Marketz: Vse, kar si želim, lahko v slovenščini dobim

Smo v pričakovanju 100. obletnice plebiscita. Kako ocenjujete položaj manjšine na Koroškem? Je ta poniknila bolj, kot bi želeli?

"V stotih letih bi človek mislil, da se položaj v deželi normalizira. Po monarhiji dejansko meje niso bile jasne, pri čemer na Koroškem včasih mislimo, kakor da bi se samo pri nas tedaj potegnile na novo. Treba se je bilo pač boriti. Imeli smo plebiscit in tisti, ki so ostali, so bili Korošci, kar so bili že prej. Nastal je čuden mit, da mora biti dežela enotna. Ja, kaj enotna? Deželani smo Avstrijci, mi pa govorimo slovensko in tedaj smo postali del dežele Koroške. Dejansko nas niso sprejeli in so začenjali s tem, da so tisti, ki so glasovali za Jugoslavijo, izdajalci in ne vem kaj še. To se je nadaljevalo, mislim pa, da smo zdaj prišli do točke, ko tega ni več."

Kaj je bilo prelomno? Kdaj se je imidž začel izboljševati?

"Med vojnama se je jarek nezaupanja še poglobil, druga svetovna vojna je bila višek, imidž smo dobili s slovensko gimnazijo in Slovenci na Koroškem imamo več akademikov kot pa Nemci. V sedanjih časih lahko rečemo, da ni razlike v blagostanju, poklicih, izobrazbi, šlo je bolj za to, da bi se naroda našla, pri čemer pa pri tem iskanju le mislim, da je prvotno najpomembnejšo vlogo igrala Cerkev. V 70-ih letih, ko so table padale, je začela pogovore med obema narodoma. Valentin Inzko in Ernst Waldstein sta šla od župnije do župnije, volili smo župnijske svetnike in vprašanje je bilo, ali bodo ti nemško ali slovensko govoreči. Nemci so mislili, da bodo samo nemški, kot so bili navajeni iz drugih gremijev, duhovniki pa so bili v glavnem Slovenci in so rekli, ne, ne, morajo pa že vsi vse razumeti. Za Nemce je bila cerkev nekaj slovenskega, kregali so se, a prišli so v pogovor, dialog. To je bilo oranje, od katerega politika zdaj živi. Ko so table postavili, so nam to kazali kot velik uspeh, kar je tudi bil, ampak ledino smo orali že desetletja prej."

So Avstrijci ponosni na Slovence ali se jih sramujejo?

"Ne, ne, zdaj so že prej ponosni, kot da se bi nas sramovali. Ko kam pridem kot škof, zdaj vedno zapojejo kako slovensko pesem in zdaj priznajo, da so jim slovenske pesmi pravzaprav že prej bile všeč, ha, ha. Zdaj lahko rečemo, da smo enakovredni in da drug drugega cenimo."

Ko sva se pogovarjala lani, ko ste bili še šef Karitasa, ste dejali, da kot član manjšine doživiš marsikaj, tudi da o tebi govorijo slabo in da se ne moreš braniti. Kaj lahko zdaj na novem položaju storite za slovenstvo?

"To ni moja naloga, to, kar lahko naredim, pa je, da živim normalnost, v kateri smo se znašli. Skoraj povsod, kjer sem ali pa v stolnici, ko imam mašo, vedno govorim tudi slovensko. Samoumevno je, da govorim v slovenščini kot drugem, enakovrednem deželnem jeziku. Seveda tam, kjer me nihče ne razume, ne bom, kjer pa so ljudje, ki me razumejo, jih pa lahko nagovorim, odgovorim pa itak vedno."

Politika govori, kako so odnosi na Koroškem odlični, dejansko pa je Slovencev vse manj. To nam govori, da vendarle ni, kot bi si želeli ...

"To je pojav povsod, ne le pri nas. Verjetno je tudi v Sloveniji manj Italijanov in Madžarov kot nekoč, saj živimo v globalnem svetu in ljudje se raje učijo angleško. Tisti, ki pa se, razmeroma dobro znajo slovensko. Očitno bo to bolj elitna skupina, ki bo živela slovensko kulturo."

Sta pa v Sloveniji narodni skupnosti zastopani v parlamentu, imamo zagotovljena poslanca, raven sobivanja je na visoki ravni, kar bi želel doseči odvetnik Rudi Vouk, ki pravi, da se Avstrija na južnem Tirolskem zelo zavzema za svojo manjšino, ne prizna pa Slovencem tega kar bi morala, na primer table še niso postavljene ...

"Seveda je na Koroškem dosti več dvojezičnih vasi in imen, kakor je postavljenih tabel, vidim, da v Italiji na Furlanskem jih je več kot pri nas."

Bi morala zato Slovenija bolj odločno, manj ponižno reči sosedi, zdaj smo skupaj v Evropski uniji, storite že to, kar morate, in lepo živimo naprej ...

"Jaz mislim, da Slovenija to itak pove, Avstrija potem reče, da Slovenija na Nemce v Sloveniji sploh ne gleda, Slovenci pa spet, da jih je malo, ampak dejansko so in jih zelo malo upošteva. A meni ni za to primerjanje. Mislim, da se imamo zdaj možnost udejstvovati in živeti v slovenščini, nismo pa glavni jezik, kot tudi v Sloveniji ni italijanski jezik glavni. To je preprosto tako. Iščem bolj pozitivno, kje lahko uveljaviš slovenščino, kje bi še lahko več, ti časi, da bi zdaj država grozila državi, so mimo."

Sam nikakor ne mislim, da bi grozili, pač pa zahtevali ...

"To pa itak zahtevajo."

Ko gre za Avstrijsko državno pogodbo, ne bi bilo smiselno, da bi Slovenija preprosto rekla, da to deponira, da se spoštujejo takrat dogovorjene in zapisane pravice manjšin in simbolno in praktično uredimo table in drugo ...

"Mislim, da zato ne bi bilo nobenega Slovenca več ..."

… tabla gotovo ne garantira slovenstva, kamen v mozaiku bi pa bil?

"Kamenček seveda je, garantira pa ne. Vprašanje je, kako daleč lahko greš, ali lahko tudi v Sloveniji na najvišji deželni ali državni ravni zahtevaš vse z madžarščino in italijanščino, ali je to vseeno regionalni ali lokalni jezik. Sam zase mislim, da vse, kar si želim, lahko v slovenščini tudi dobim. Pa seveda nikoli ni dovolj. To ne velja le za jezik ali narod, ampak tudi za kakšne poklice, šole, izobrazbo. Vse lahko izboljšaš. Zdaj smo pa lahko ponosni na svoj jezik in nihče ti ne bo ugovarjal. Ali, bolje rečeno, skoraj nihče, ker imaš vedno tudi take ljudi, ampak taki so povsod. Tisti, ki smo to doživeli pred 50 leti, ko smo res bili pod pritiskom, ko si nismo upali, lahko rečemo, da smo zdaj prišli do te točke."

Kaj si obetate od stoletnice?

"Ne obetam si nič. Prvič smo v položaju, v katerem se lahko v obeh jezikih spominjamo. Kaj boš pa praznoval? Zame je to datum, da se zavedam, da kot Slovenec še vedno po sto letih v tej deželi, ki je moja dežela, in v Avstriji, ki je moja država, živim, in lahko rečem, da se je razvilo pozitivno, čeprav nas je manj. Je pa ogromno Slovencev tudi na Dunaju in v Gradcu."

Menite, da obletnice pravzaprav ni bilo za praznovati, ne prej ne zdaj?

"To, da se je odločilo o mejah, to je postalo dejstvo, pri nas je mit, da moraš nekako narodni skupnosti skupaj spraviti, pa ni bilo treba, ker sta že ves čas skupaj živeli. Res pa je, da smo videli nemški nacionalizem, ki se je razvil v svetovno vojno, pa tudi med Slovenci je nacionalizem."

Ampak ali ni to bil tudi boj za obstanek, ko je manjšina pritisnjena ob zid?

"Seveda, živeli smo ta naš odnos, veliko je bilo tudi 'nelepega', ampak zdaj smo na dobri točki, moramo živeti naprej, imamo nove izzive, nove probleme. Zdaj ni več tak problem učenje slovenščine, zdaj je problem, da je vedno manj dela in da tisti, ki študirajo, ostajajo na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani."

Torej zdaj se vam zdi to večji problem kot preštevanje na Slovence, Nemce, belce, črnce ...

"Tako je, to je naš skupni problem in to so pravi izzivi."

Se boste udeležili proslave ob 10. oktobru?

"Seveda, zjutraj bo maša, vodil bom bogoslužje, slovensko in nemško. K sodelovanju sem povabil tudi evangeličanskega superintendanta, pa so evangeličani bili zelo proti Slovencem, ker so bili ekstremno nemško nacionalni. A v zadnjih 30 letih so pogumno spremenili to pot, obrnili ploščo in se začeli zavzemati za Slovence."

Ob kolesarski dirki po Franciji je eden najbolj znanih športnikov med koroškimi Slovenci, kolesar Peter "Paco" Wrolich dejal, saj ni važno, kdo zmaga, samo da je Slovenec. Kako pomembno je, da ste Slovenec na škofovskem položaju?

"Je že pomembno, doslej to ni bilo možno, dejansko je bil kdo proti. Tudi na ravni politike doslej ni bilo možno, da bi deželni glavar bil Slovenec, ampak tudi to bo morda enkrat možno. Cerkev je očitno vedno korak spredaj."

Koliko pa je še slovenskih duhovnikov na Koroškem?

"Vedno manj. Kakih 50 morda, ampak smo ostareli, nimamo jih za nami. To je problem. V dvojezičnih župnijah imamo zato že duhovnike iz Afrike, ki so se malo naučili slovensko."

Kako lahko popravite usihanje jezika v slovenskih župnijah?

"Težko, to ima tudi opravka s tem, koliko je slovensko govorečih, ki sploh hodijo v cerkev in ki so aktivni v cerkvi. Zadnjič sem bil v Trstu, tam so vsi Slovenci dejavni v društvih, medtem ko v cerkvi itak računajo na to, da jim bodo duhovniki nekaj nudili. Italijani se tam veliko bolj udejstvujejo. Če na Koroškem ne bo več duhovnikov in če se ljudje sami ne bodo udejstvovali, pa to možnost imajo, potem pač ne bo več slovenskega bogoslužja. Če so samo Nemci, ja, kaj pa boš?"

Kaj zdaj, odkar ste škof, veste več, česar prej niste vedeli?

"Hm, jaz sem Korošec, vedno sem bil tukaj in se udejstvoval na cerkvenih odrih, je pa izziv, vidim, kako težko je v takem svetu, ki je zelo pluralen, ljudi skupaj spraviti v neko smer. Zelo cenim odvetnika Vouka, on je za Slovence naredil zelo veliko, ampak zastopa eno linijo, ob tem pa je še 20 ali 50 drugih. In če si na takem položaju, da bi moral združevati, imaš dandanes zelo velike težave."

Slovenski študentje v Avstriji so izdali knjigo, da je idila na Koroškem fatamorgana.

"Ampak oni niso doživeli tega, kar smo mi, potem bi vedeli, kaj je res hudo. Je pa prav, seveda, hvala bogu, da jih imamo."

Menite torej, da naj vsak na svojem področju svoje naredi, mladi na svojem, Cerkev na svojem, politika pa na svojem, da bi vsi bolje živeli in napredovali v sožitju?

"Tako je. Kar je važno, je to, da je atmosfera, klima dobra, česar prej ni bilo. Vsako leto smo gledali isto, ti si vedel, da Nemci se zbirajo, imajo neke nagovore, kjer je bolje, da ne poslušaš, tako je bilo, letos pa prvič še nikjer. Vse je dvojezično, tega še nikoli ni bilo. Ozračje je tako, da se lahko tudi kot Slovenec dobro počutiš. Imamo pa še možnosti za popravke in prav je, da mladi to zahtevajo, saj gre zanje."