Koroški plebiscit 1920. in koroški Slovenci - poplebiscitni begunci

Avstrijska Koroška zaznamuje obletnico s projektom CARINTHIja 2020 - dežela na potovanju skozi čas in prostor, ki v ospredje postavlja prebivalce in deželo avstrijsko Koroško ter poleg preteklosti prinaša pogled tudi na sedanjost in prihodnost. S prihodom deželnega glavarja Petra Kaiserja leta 2013 in še prej nekaterimi civilnimi pobudami po boljšem sožitju med narodoma se je vzdušje v deželi precej spremenilo. Pri uradnih praznovanjih obletnice imajo številne prireditve v deželi poudarek tudi na identiteti in raznolikosti avstrijske Koroške. V neprimerno večji meri kot kadarkoli prej so bili v načrtovanje in izvedbo prireditev vključeni tudi koroški Slovenci. V Sloveniji upamo, da ne bo več uradnih proslav v smislu "zmage v nemški noči", temveč da se bo prisluhnilo tudi pomenu, željam in ciljem slovenske narodne skupnosti ter skupaj z njimi gradilo bolj prijazno bodočnost. Predvsem pa, da nemško govoreči sodeželani končno v celoti osvojijo dejstvo, da sta bili glede na značaj ljudskega glasovanja obe plebiscitni strani legitimni in legalni v svojih zahtevah in naporih ter da glasovanje dela koroških Slovencev 10. oktobra 1920 za Republiko Avstrijo ni pomenilo narodne podrejenosti in "utopitve v nemškem morju", temveč le politično priključitev k modernejši upravni državni obliki. Želimo si, da Republika Avstrija končno pristopi k popolni in velikodušni izpolnitvi manjšinskih pravic, zapisanih v 7. členu Avstrijske državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) iz leta 1955. Kajti zdaj bi bil pa res že čas.

Koroški plebiscit 1920

Koroški plebiscit 10. oktobra 1920 je bil ljudsko glasovanje o državni pripadnosti dela južnokoroškega slovenskega etničnega ozemlja, poseljenega večinsko s slovenskim prebivalstvom. Ker vprašanje razmejitve ni bilo rešeno z dvostranskim sporazumom in ne z mejnimi boji med slovensko/jugoslovansko in avstrijsko stranjo, je o njej odločala pariška mirovna konferenca. Ta je odločila (30. maja 1919), da se razmejitveni spor med novonastalima državama Kraljevino SHS in Republiko Nemško Avstrijo reši tako, da se prebivalstvo dela Celovške kotline (Podjune, Roža s Celovcem, Gur in južnega pobočja Svinške planine) o svoji bodoči državni pripadnosti odloči na plebiscitu. Po določilih Saintgermainske pogodbe (10. septembra 1919) je bilo omenjeno ozemlje razdeljeno na dve glasovalni coni; na cono A (1768 km2) s središčem v Velikovcu, ki jo je dobila v upravljanje nova južnoslovanska Kraljevina SHS, in cono B (352 km2), s središčem v Celovcu pod upravo oblasti nove Republike Nemške Avstrije. V coni B bi se izpeljal plebiscit le v primeru jugoslovanske zmage v coni A. S tem, da se je odločila za plebiscit na Koroškem, je mirovna konferenca presegla lastna načelna izhodišča glede državnih meja, ki naj bi bile skladne z etničnimi oziroma jezikovnimi. Tako odločanje o meji ni imelo več samo značaja reševanja narodnega vprašanja, temveč glasovanja prebivalstva določenega ozemlja o poteku državne meje med dvema novima sosednjima državama.

Ob razpadu habsburške monarhije leta 1918 je na osnovi stališč predsednika ZDA W. Wilsona, antantnih sil in odločitve avstro-ogrske vlade, ki je konec oktobra 1918 priznala narodom pravico do samoodločbe, prišlo na ozemlju nekdanje monarhije do nastajanja novih narodnih držav. V skladu z navedenim so slovenske (jugoslovanske) vojaške enote po naročilu slovenske vlade v Ljubljani, delno v skladu s pričakovanji koroških Nemcev in dunajske vlade ter na zahtevo voditeljev koroških Slovencev, začele v novembru in decembru 1918 zasedati slovensko etnično ozemlje na Koroškem. Koroška deželna vlada in deželni zbor ter posledično nemškoavstrijski državni zbor sta po začetni zahtevi po "nedeljivi Koroški" postopoma do konca novembra 1918 prišla na stališče, da naj se slovenski oziroma jugoslovanski strani prepusti ozemlje na Koroškem, ki je strnjeno poseljeno s slovenskim prebivalstvom, oziroma naj se ​konzultira prebivalstvo na omenjenem območju. Dejstvo je, še posebej v primerjavi z dogodki na slovensko-avstrijski meji na Štajerskem in tamkajšnjo vlogo generala Maistra, da je ljubljanska narodna vlada s svojim obotavljivim nastopanjem v novembru 1918, z naivnim zaupanjem v antantino načelo samoodločbe narodov in z neuspešnimi vojaškimi posegi prek že dogovorjene in na terenu vzpostavljene dravske razmejitvene črte povzročila preobrat pri nemških koroških strankah. Te so v začetku decembra 1918 enotno sklenile, da se uprejo nadaljnjemu slovenskemu (jugoslovanskemu) vojaškemu prodiranju, februarja 1919 (po obisku ameriške delegacije podpolkovnika Milesa, ki si je na predlog avstrijske ter s pristankom slovenske strani na terenu ogledala razmere in predlagala novo demarkacijsko črto) pa, da za Republiko Nemško Avstrijo zahtevajo vso Koroško, kar je začela zagovarjati tudi ameriška mirovna delegacija. S tem je Avstrija dosegla diplomatski uspeh s presenetljivimi posledicami.

Na načelni sklep mirovne konference konec maja 1919 o izvedbi plebiscita jugoslovanska zmagovita ofenziva "v boju za severno mejo" maja in v začetku junija 1919 ni več vplivala. Je pa verjetno pripomogla, da je svet štirih sprejel jugoslovansko zahtevo po delitvi plebiscitnega ozemlja na dve glasovalni coni, ki jo je utemeljila jugoslovanska stran. Šele zdaj je dobil plebiscit značaj realne alternative za glasovalno cono A. Delitev je preprečila, da niso Nemci sami odločali o usodi koroških Slovencev. Zaradi stališča ZDA, ki je opustila svojo prvotno zamisel o delitvi po črti reke Drave, in stališča ter interesa Italije, naj sporno ozemlje na Koroškem brezpogojno pripade Avstriji ter s tem omogoči celoto "Celovške kotline", ter stališčem Anglije in Francije, ki sta opustili prvotno stališče o delitvi Koroške in bili zdaj pripravljeni sprejeti ameriški predlog pod pogojem, da se izvede plebiscit, je bila dana možnost Avstriji, ki so ji že odrekli nemška ozemlja čeških dežel in južno Tirolsko, da obdrži ozemlje na južnem Koroškem. Prebivalstvu tega območja pa so prepustili, da "svobodno izbira med svojimi gospodarskimi koristmi in med svojimi narodnostnimi težnjami". Jugoslovanska zahteva po "živi etnični meji" je bila upoštevana samo kot podlaga za določitev obsega ozemlja, kjer bo izveden plebiscit.

Desetega oktobra 1920 se je na 97 glasovalnih mestih za Republiko Avstrijo odločilo 22.025 (59,04 %), za Kraljevino SHS pa 15.279 (40,96 %) glasovalcev. Z izidom glasovanja je bila določena meja med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo. Slednja je dobila celotno ozemlje plebiscitnih con A in B. Za del južne Koroške, ki je imel nedvomno slovenski etnični značaj in slovensko govoreče prebivalce, mirovna pogodba sploh ni določila ljudskega glasovanja in je bil izvzet iz plebiscitnega območja in priključen Avstriji (spodnja Ziljska dolina). Na drugi strani je jugoslovanska stran brez glasovanja dobila območje Mežiške doline in Jezerskega. Zato je na slovenski strani ostajal dvom o volilni geometriji, ki je pripomogla k zmagi Avstrije. Kanalska dolina, z narodnostno mešanim prebivalstvom, je bila brez plebiscita priključena k Italiji.

Na ozemlju cone A je glede na štetje prebivalstva leta 1910 slovenski občevalni jezik potrdilo 50.837 ali 69,18 odstotka prebivalstva. Odločala je večina oddanih veljavnih glasov, ne glede na izide glasovanja po posameznih občinah. Kompromisni predlog jugoslovanske strani, da bi končni izid že sprejetega plebiscita upošteval izide v posameznih občinah, ni bil sprejet. Glede na rezultate plebiscita bi to pomenilo, da bi območje južno od reke Drave pripadlo Kraljevini SHS. Edino Libeliče kot ena od omenjenih občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavila, je bila leta 1922 na pobudo, vztrajnost in zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela; en del danes pripada Republiki Sloveniji. Analiza rezultatov plebiscita v coni A kaže, da se je večina slovensko govorečega prebivalstva (59,2 %) odločila za skupno življenje z drugimi Slovenci v Kraljevini SHS. Za življenje v Republiki Avstriji je glasovala manjšina slovensko govorečih (40,8 %). Ta manjšina približno 10.000 glasov slovensko govorečih prebivalcev (predvsem socialdemokratsko in liberalno usmerjenih) plebiscitne cone A je omogočila avstrijski strani doseči tisti večino, ki je odločila o državni pripadnosti vseh. Vzroke takšnega odločanja iščejo slovenski in avstrijski raziskovalci v razvoju zgodovinskih odnosov med obema narodoma na Koroškem, v njihovem kulturnem in političnem razvoju, predvsem pa kot posledico izrazite germanizacije slovenskega prebivalstva. Poseben aspekt ostaja narodna neopredeljenost velikega dela prebivalstva ozziroma nedokončan proces tako imenovanega narodovanja slovenske strani na Koroškem. Del slovensko govorečih glasovalcev plebiscitnega ozemlja cone A je prepričala avstrijska plebiscitna propaganda, ki logično ni poudarjala narodnostnega momenta plebiscitne odločitve, ampak se je osredotočila na druge družbene razlike med upravnima sistemoma obeh novonastalih držav. Odločujoči dejavniki so bili tolikokrat poudarjani koroški deželni patriotizem, naravna in geografska celota Celovške kotline, odprtje demarkacijske črte v coni A in s tem okrepitev avstrijske propagande ter obenem rušitev ugleda in položaja jugoslovanske uprave slaba dva meseca pred glasovanjem, ki je tako morala tekmovati na območju, kjer je avstrijska stran imela skozi stoletja zgrajen družbeni upravni aparat, in gospodarska odvisnost južne Koroške od centrov v osrednjem delu dežele. Temu se pridružuje mestoma neustrezno ravnanje jugoslovanskih oblasti proti delu prebivalstva cone A, prednosti demokratično urejene avstrijske države brez vojaške obveznosti v primerjavi s Kraljevino SHS, ki je bila monarhija brez ustave z vojaško obveznostjo, z nerešenimi številnimi družbenimi, narodnostnimi in mejnimi vprašanji, ter končno slavnostna soglasna izjava koroškega deželnega zbora 28. septembra 1920, da hočeta Koroška in Avstrija slovenskim rojakom "za vse čase" zavarovati njihov jezikovni narodni značaj ter skrbeti za njihov duhovni in gospodarski razcvet enako kot pri nemških prebivalcih dežele.

Koroški Slovenci - poplebiscitni pregnanci

Na slavnostni seji koroškega deželnega zbora 25. novembra 1920 so pozabili večino predplebiscitnih obljub in deželni upravitelj dr. Arthur Lemisch je že odkrito napovedal hitro germanizacijo koroških Slovencev, ki naj bi se bila izvršila v dobi enega človeškega življenja. Germanizacija je tako dokončno dobila domovinsko pravico na Koroškem in z nekaj izjemami paradigmo bodočega odnosa med narodoma v deželi, ki ga je vse do okoli leta 2010 vodil Koroški Heimatdienst (oziroma Heimatbund). Posledica sprostitve "domovinskih čustev" so pomenili preganjanje, nasilstva in odrekanje življenjske eksistence narodno zavednim koroškim Slovencem in v poplebiscitnih dneh povzročile "eksodus" koroške slovenske svetne in laične inteligence.

Neposredna posledica izgubljenega plebiscita je bil "eksodus" od dva do tri tisoč koroških Slovencev, ki so postali v deželi Koroški nezaželeni, ker so se v plebiscitnih bojih oziroma pri politični agitaciji aktivno izpostavili za Kraljevino SHS. Njihova življenjska eksistenca je bila na Koroškem onemogočena ali vsaj zelo otežena. Bili so odpuščeni iz javnih služb, tudi iz gospodarskih podjetij, odpovedovali so jim zakupne pogodbe, niso mogli več računati na zadovoljivo klientelo, prihajalo je do nasilja, groženj in šikaniranja. Ta "odhod" slovenskih duhovnikov, učiteljev, profesorjev, zdravnikov, živinozdravnikov, pravnikov in uradnikov - torej skoraj vse intelektualne elite - slovenska historična literatura označuje kot najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence.

Za reševanje svojih eksistenčnih vprašanj, za ohranjanje medsebojnih stikov, za spodbujanje različnih oblik podpore ter vsakovrstne pomoči slovenski manjšini v Avstriji so se koroški prebežniki kmalu po preselitvi začeli zbirati v begunskih združenjih. Prelomnico v organiziranem delovanju koroških Slovencev v jugoslovanski Sloveniji pomeni ustanovitev Kluba koroških Slovencev 14. oktobra 1928 na kongresu slovenskih koroških emigrantov v Celju. Sedež kluba ali osrednji odbor je bil v Ljubljani, ustanovljeni pa so bili še pododbori v Mariboru, Celju, Trbovljah, na Jesenicah, Prevaljah, kasneje še v Dravogradu, na Jezerskem, na Ravnah, v Zagrebu in Beogradu. Pri "mariborskih" Korošcih velja izpostaviti dr. Franca Schaubacha (tudi veliki župan mariborske oblasti 1927-1929), Antona Brandnerja, Ivana Hochmüllerja, Simona Dobernika in številne druge.

Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru še delujeta. Temeljni namen obeh klubov je vseskozi spodbujanje zanimanja za zgodovino in sodobni položaj koroških Slovencev in posredovanje pri kulturnih izmenjavah med zamejstvom in matično Slovenijo. Oba kluba sodelujeta tudi v prizadevanjih za čezmejni dialog med sosednjima narodoma s ciljem, da se na tem območju ustvari regija miru, sožitja in boljše prihodnosti.