Newyorški pričevalci skoraj vedno začno s spominom na zloščeno jutro zgodnje jeseni, najlepšega letnega časa ameriškega velemesta. In z globoko modrim nebom, ki je tisti torek ovilo v nekakšen spokoj. Dokler se niso iz modrine izluščila štiri potniška letala, spremenjena v orožje, zaradi katerega je izpuhtelo skoraj tri tisoč ljudi. Dvajset let po tej točki nič v zgodovini ZDA na geografski točki nič v New Yorku poteka že skoraj rutinsko spominjanje na žrtve enega dne. Po njem so prišli še 7304 dnevi, spleteni v čas dveh desetletij vojn, nasilja, umiranja, v slab milijon žrtev ameriške vojne proti terorizmu, v 38 milijonov razseljenih.
"Vojna proti terorizmu se začenja z Al Kaido, a ne bo končana, dokler ne bomo našli vsake teroristične organizacije in jo porazili," je George Bush mlajši napovedal v dneh, ko se je nad Manhattnom še vedno vil dim in so takrat poenoteni Američani zahtevali odgovore in maščevanje. Kakšno bo to, je dal vedeti njegov podpredsednik Dick Cheney, zlovešča senca ameriške politike. "Delovati moramo tudi na temni strani," je napovedal. Po eni strani je bil šok 11. septembra razumljiv, konec hladne vojne naj bi končal zgodovino, Američani pa so bili kot zmagovalci prepričani, da so dokazali svojo izjemnost, kot si radi pravijo. Nato je prišel udarec, ki jih je pokazal ranljive in nepripravljene, svet okoli njih pa strašljiv in poln sovražnikov.
Bolj bi nas morali skrbeti zmešani nasilneži doma
Globoko v poročilu komisije o 9/11, kot Američani označujejo ta dan, so besede, da morajo ZDA svetu ponuditi "zgled moralnega vodenja, zavezanost humanemu odnosu do soljudi, vladavini prava, radodarnosti in skrbnosti do sosedov". A poročila preiskovalcev, številni spomini udeležencev in uradnikov ter zgodbe novinarjev opisujejo mrežo prevar, nasilnosti, vzvišenosti, nevednosti, zablod, pretiravanj in nepremišljenosti. Z njo so v dveh desetletjih vojne proti terorizmu prekrili idealizem, ki je postal še ena postranska škoda lažnega patriotizma. Gromozanski varnostno-obveščevalni aparat pa je dobil novega sovražnika in nov razlog ne samo za obstoj, ampak novo rast.
Sramota stopnjevanja
"Američani so oporo našli pri osornih alfa samcih, ki so se s hladnokrvno in srepo gotovostjo zdeli edini odgovor na vsesplošno paniko," novinar Robert Draper v knjigi Začeti vojno (To Start a War) opisuje, kako je pretresena nacija iskala drzne odzive, prežete z višjim ciljem. Sprejeli so vse, od bajk o širjenju demokracije na Bližnjem vzhodu, do razpada osnovnih norm in razglasitve ujetnikov za "sovražne bojevnike", za katere ne velja niti minimalna pravna zaščita.
V bizarnem zasuku, ko je umetnost preslikavala življenje, to pa oponašalo umetnost, je Hollywood kmalu po napadu začel snemati televizijsko serijo 24, v kateri Kiefer Sutherland kot agent Jack Bauer vedno ob iztekanju časa in brez moralnih zadržkov - ustavljanje zla zahteva tudi počenjanje zla - premaguje skrajneže. Obveščevalna agencija Cia je nekaj tednov po premieri ustanovila tajna oporišča, v katerih so iz osumljencev za vsako ceno vlekli odgovore.
Nastal je Guantanamo, zapor v vojaškem oporišču, kamor ne seže roka ameriškega pravosodja in kjer ni pravnega varstva. Najeli so psihologe, ki so razvili okrutne tehnike mučenja - od pretepanja, zapiranja v krste do razvpitega navideznega utapljanja - in jim nadeli ljubko ime "stopnjevano zasliševanje". Še vedno ni dokazov, ali so z njim prišli do kakršnegakoli uporabnega podatka, jasno je le, da so skozi stopnjevanje pošiljali na desetine ljudi.
Guantanamo in podobno krut zapor Abu Graib v Iraku sta postala takšna moralna madeža ZDA, da so ju skrajneži uporabljali kot krasno orodje za novačenje novih pripadnikov. Od 780 zapornikov v Guantanamu jih 39 še vedno čaka na svojo usodo, vojaška komisija ni začela sojenja niti proti Halidu Šejku Mohamedu, samooklicanemu načrtovalcu napadov 11. septembra.
Črni kombiji
Do zdaj ni niti en visoki uradnik, ne vojaški ne obveščevalni, odgovarjal za smrti, ponižanja in zlorabe, ki so jih zakrivili v imenu vojne proti terorizmu. Prej nasprotno, Donald Trump, neposredna posledica tovrstne moralne otopelosti, je v Beli hiši vodenje Cie zaupal kar Gini Haspel, varuhinji skrivne mučilnice agencije na Tajskem. Podobno je z zaslužnimi veterani prepreden orjak, ki ga je zarodil 9/11, ministrstvo za domovinsko varnost (DHS). Nastalo je po spoznanju, da so obveščevalci imeli dovolj indicev, s katerimi bi lahko bili preprečili napad, a so jih zaradi medsebojne tekmovalnosti ali nesposobnosti skrivali drug pred drugim ali prezrli.
Do sedaj ni niti en visoki uradnik, ne vojaški ne obveščevalni, odgovarjal za smrti, ponižanja in zlorabe, ki so jih počeli v imenu vojne proti terorizmu. Prej nasprotno
Po besedah novinarja Garretta Graffa iz časnika The Atlantic so ZDA dobile birokratski mlin, prežet z jedko sumničavostjo do vsega okoli sebe in ciljanjem tudi tako benignih skupin, kot so protivojni protestniki. Z milijardami dolarjev so lokalne policije oborožili kot paravojaške enote, kar je okrepilo nezaupanje lokalnih skupnosti. Leta kasneje je tudi to pripomoglo do splošnega vrenja, utelešenega v protestnem gibanju Življenja temnopoltih so pomembna, in do zahtev po odvzemu denarja policiji ali kar njeni ukinitvi. Podobno je oster odnos do priseljencev pripeljal do parol o ukinitvi agencije za priseljevanje in carine (ICE). Pri oblikovanju ene od podsekcij za zaščito meje (CBP) so tako hiteli, da so ljudi zaposlovali brez preverjanj, zato so za varovanje južne meje najemali tudi pripadnike kriminalnih kartelov.
Ko so lansko poletje pripadniki ministrstva med divjimi protesti v Portlandu Američane tlačili v neoznačene črne kombije, je družba spoznavala, kaj se zgodi, če strahove preliješ v zanič zakonodajo. Strah pred terorizmom je omogočil nastanek nadzornega aparata, ki nenehno krepi svoje tehnološke zmožnosti, pravica do zasebnosti pa je tako izgubila svoj pomen, da so generacije, zrasle po padcu new- yorških dvojčkov, precej manj občutljive za posege vanjo. Leta militarizacije naj bi po izračunih naprednjaškega Inštituta za politične študije Združene države stala osupljivih 21 tisoč milijard dolarjev, obrambno ministrstvo pa porablja več denarja, kot ga je na vrhuncu hladne vojne. Kar pomeni, da bo država še leta občutila posledice vojne proti terorizmu.
Zmaga Osame
Ta ima še vedno veliko zagovornikov, "teroristi bodo še naprej napadali, Združene države ne smejo postati neoprezne", trdi Nicholas Grossman, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi Illinoisa. In poudarja, da morajo ohraniti vojaško navzočnost v številnih državah po Afriki in Bližnjem vzhodu, "kot pri vojni proti drogam je to nenehen boj, ne spopad, v katerem lahko zmagaš". A pri obeh se zdi, da povzročata vsaj toliko gorja, kot naj bi ga preprečili.
V 20 letih se je izrabilo sočutje sveta do ZDA, potem ko so ga te potisnile v dve skoraj neskončni vojni. Še posebno Irak, ki se je začel z lažmi in nekoč stabilno državo spremenil v nenehno bojišče. Afganistan se je sprva zdel uspeh, a s(m)o ga v spregi z lokalnimi vojnimi dobičkarji in skrajno koruptivnimi politiki spremenili v simbol popolnega poloma. Zašpilil ga je kaotičen umik novega predsednika Joeja Bidna, po katerem je na oblasti znova stara garda talibov, kot da se je 20 let razblinilo v ništrc.
Ali pa prineslo zasuk na slabše. Oblikovanje zakonov v skladu s skrajnimi verskimi normami, ki zanikajo pravice žensk, oboroženi ljudje na ulicah ter omejevanje dostopa do volišč ni le podoba pod Hindukušem, pač pa nova vsakdanjost Teksasa. "Mislim, da je na koncu zmagal Osama bin Laden," te dni pravi George Shulman, politolog z univerze v New Yorku. Po njegovih besedah so dobili ogromen varnostni aparat, a niso dosti bolj varni, živijo v državi, ki močno posega v njihova življenja, družba pa je v precej slabšem stanju. "Ožigosali smo nove kategorije ljudi, muslimani so postali primitivni, nori, nasilni ... še en barbarski sovražnik. Poudarjanje zunanje grožnje pa je sprožilo globoke vzorce v kulturi. A bi nas morali bolj skrbeti zmešani nasilneži doma."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
