Torek, 11. septembra 2001, je bil v New Yorku eden tistih lepih sončnih dni, zaradi katerih Newyorčani štejejo september za najlepši čas v letu. V svojo pisarno na sedežu OZN sem šel peš. Že pri vhodu me je na tamkajšnjem televizijskem zaslonu presenetil pogled na podobo Svetovnega trgovinskega centra. Iz enega od dvojčkov se je valil gost dim. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Tudi na jutranjem kolegiju oddelka za politične zadeve še ni bilo pojasnila. Razpravljali smo o aktualnih dogodkih, tudi o možnih posledicah pred dnevi izvršenega atentata na voditelja afganistanskih Tadžikov, "Leva Panjširske doline", Ahmada Šah Masuda. Potem pa je udarila vest, da je potniško letalo zadelo drugega od dvojčkov in da je zapovedana evakuacija iz stavbe OZN. Slednje je bilo nujno – stavba OZN je zelo izpostavljena na obali Vzhodne reke in prav lahko bi jo zadeli z raketo ali letalom.
Med spuščanjem po stopnicah - s 37. nadstropja - sem poklical hčerko Heleno, ki je med tem šla na predavanja na univerzo v južnem delu mesta. Na poti s postaje podzemske železnice je videla, kako je letalo zadelo drugega od dvojčkov, silno eksplozijo ter šok in paniko, ki sta sledila. Naročil sem ji, naj gre takoj domov, peš. V New Yorku je razpadel sistem. Mobilni telefoni niso več delovali in prometna panika je zajela mesto. Proti svetovnemu trgovinskemu centru so hiteli gasilci in rešilni avtomobili. Vendar ranjencev ni bilo. Ljudje, ki so bili ujeti v Svetoven trgovinskem centru, in nepopisno hrabri gasilci, ki so prišli v stavbi, preden sta se zrušili, so vsi umrli. Medicinska pomoč v mestu, ki se ponaša z odličnimi bolnišnicami, tako ni bila več mogoča.
Nad New York se je razširil velik črn oblak. Helena je prišla domov popoldan, izmučena in pretresena. Celotno prebivalstvo mesta in vsa Amerika sta bila šokirana. Oblak nad New Yorkom je prinesel s sabo tisti grozljivi vonj po zažganih hišah – vonj po vojni. Pepel umrlih je ostal v zraku še šest mesecev, ves čas, ko je tlelo pogorišče.
Varnostni svet Združenih narodov je takoj po napadu avtoriziral samoobrambno vojaško akcijo ZDA. Pariški Le Monde je objavil uvodnik z naslovom Zdaj smo vsi Američani - lep opis solidarnosti, ki jo je čutila večina sveta. Vendar so že od začetka ameriški diplomati dali vedeti, da se vojaška akcija ne bo končala v Afganistanu, od koder je izviral napad. Začelo se je govoriti o Iraku, ki z napadom ni imel nobene zveze.
Kako je s srečo v svetu oboroženih konfliktov in rivalstva velikih sil, vidimo danes, dvajset let kasneje
Za OZN pa je bila tu že naslednja naloga: razmislek o politični prihodnosti Afganistana. Tako je nastal predlog za sklic posebne konference, ki se je sestala decembra v Bonnu – nemški kontakti z raznimi afganistanskimi skupinami so se izkazali za zelo koristne. Vendar to ni bila mirovna konferenca. ZDA so vztrajale, da je treba talibane, takratno oblast v Afganistanu, poraziti, in da se z njimi ni mogoče pogajati. Izključitev talibanov se je kasneje izkazala kot velika pomanjkljivost. Konferenca pa je vendarle zbrala dokaj reprezentativen izbor voditeljev različnih afganistanskih skupin in omogočila začasno vlado Hamida Karzaja, kasnejšega predsednika. Odprla je pot za pripravo ustave in videti je bilo, da bo problem reprezentativnosti in legitimnosti nove oblasti v Afganistanu nekako odpravljen.
Hkrati s tem se je zastavilo vprašanje, kako zagotoviti varnost. Govorilo se je o možnosti mirovne operacije OZN. V New York je pripotoval generalni sekretariat zveze Nato lord Robertson in povprašal, ali bi Varnostni svet OZN avtoriziral vojaško akcijo zavezništva v Afganistanu. Prostodušno je priznal, da je to nujno za obstoj zavezništva – Nato mora imeti misijo, brez nje izgubi vrednost. Problem je bil akuten, saj so takratni voditelji ZDA, zlasti obrambni minister Rumsfeld, razlagali, da je napočil nov čas: ni več tako, da koalicija (Nato) določa misijo. Sedaj bo misija (kot jo opredelijo ZDA) določila koalicijo. Na sestanku z generalnim sekretarjem zveze Nato sem opazoval obraza generalnega sekretarja OZN Kofija Annana in njegovega svetovalca za Afganistan Lakhdarja Brahimija, ki sta morala dobro skrivati svoje zadovoljstvo. Pobuda Nata je prenesla odgovornost za nemogočo misijo v Afganistanu z OZN na Nato.
Ko je bila februarja 2002 sprejeta ustrezna resolucija Varnostnega sveta, jo je tedanji ruski veleposlanik pri OZN Sergej Lavrov pospremil z besedami: "Mi smo v Afganistanu že bili. Vam pa želimo veliko sreče." Kako je s srečo v svetu oboroženih konfliktov in rivalstva velikih sil, vidimo danes, dvajset let kasneje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
