Ko se Američani danes spominjajo črnega torka, 11. septembra 2001, in terorističnih napadov ter njih žrtev, verjetno le redko kateri med njimi pomisli na vse druge, ki so trpeli in še trpijo zaradi fanatičnosti svojih islamističnih somišljenikov. Jasno, tri tisoč mrtvih v edinem pravem napadu na celinske ZDA v njihovi skoraj četrttisočletni zgodovini si zasluži poklon. Toda kaj je z najmanj stokrat toliko mrtvimi, ki so padli v ameriški vojni proti terorizmu? Nanje ne pomisli skoraj nihče.
Ko so osupli ameriški strategi in obveščevalci jeseni 2001 premlevali, kaj jim je storiti, je bilo jasno le eno: maščevati se je treba. Tedanji ameriški predsednik George W. Bush, ki je rad poudarjal, da je zamenjal vero v alkohol za vero v boga, je po svetopisemskem načelu "oko za oko, zob za zob" pač udaril po tisoče kilometrov oddaljenem Afganistanu, kjer naj bi se bil skrival snovalec napadov Osama bin Laden. Drugi citati iz Svetega pisma, tisti, ki govorijo o dobrem, so ostali nekje zadaj.
Ne, maščevanje ni sladko, razen morda pri igri Človek ne jezi se. Še zlasti, če ima vonj po smodniku in krvi. Po tistem prvem, primarnem zadoščenju so se ZDA zapletle v vojne brez konca in kraja. Sledil je Irak, prišla je Sirija, vse v imenu boja proti terorizmu in izvoza demokracije ter zahodnih vrednot. Brez minute premisleka, ali si arabski in preostali islamski svet takšno demokracijo sploh želi. Ni bilo važno; mi smo dobri, oni slabi, so Američani naznanjali celemu svetu. In v ta vrtinec nasilja potegnili še Evropo, Kanado, Avstralijo ter druge zaveznice. Priročno za islamske skrajneže; ker so bile ZDA predaleč in preveč varovane, je bila Evropa mehek popek, v katerega so zapičili ost svoje svete vojne proti nevernikom, džihada. Število žrtev terorističnih napadov fanatikov iz Al Kaide in Islamske države v Evropi sicer ni doseglo ameriškega, a to je najmanj pomembno. Zlo, s katerim so se Američani maščevali za zlo, je rodilo novo zlo. Nesmiselno bi se bilo vprašati: je bilo vredno? Na dveh straneh Atlantika bi verjetno dobili diametralno različna odgovora. Ameriški ponos je nekaj, s čimer se ni šaliti. Tega so se zavedali vsi štirje ameriški predsedniki, ki so se zvrstili na dve desetletji trajajoči afganistanski kalvariji. Še najbolj liberalen med njimi, Bushev naslednik Barack Obama, ni upal niti pomisliti, da bi se igral s čustvi sodržavljanov in po smrti vodje Al Kaide Osame bin Ladna maja 2011 predlagal konec nesmiselne vojne, ki jo je - paradoksalno - po dogovoru s talibani dosegel radikalni Donald Trump. Resda ne zato, ker bi ga brigalo za človeška življenja, temveč zaradi denarja. Stroški ameriške avanture v državi pod Hindukušem so dotlej narasli na preko dva tisoč milijard dolarjev. Pa še z ničimer niso mogli tega kompenzirati - za razliko od leta 2003 napadenega Iraka, bogatega z nafto.
V imenu varnosti s(m)o bili pripravljeni žrtvovati vse, tudi temeljne človekove pravice in svoboščine, na čemer temelji zahodna civilizacija
Svet se je v teh dveh desetletjih po 11. septembru korenito spremenil, pa ne samo na Bližnjem vzhodu ali v Srednji Aziji. V imenu varnosti s(m)o bili pripravljeni žrtvovati vse, tudi temeljne človekove pravice in svoboščine, na čemer temelji zahodna civilizacija. Postajamo družba vse bolj paranoičnih državljanov in avtokratskih politikov. Ko je George Orwell pred 73 leti pisal svoj znameniti znanstvenofantastični (v resnici bolj futuristični) roman 1984, je opisoval nekaj podobnega. Kamere na vsakem koraku, nadzor telefonov in računalnikov, paranoiki celo trdijo, da čipirano nadzorovane misli in dirigirano obnašanje ... Ne, to ni tisti krasni novi svet, ki smo ga sanjali ob prelomu tisočletja.
Kam in kako naprej, to je zdaj temeljno vprašanje. Vse oči so seveda še naprej uprte v Združene države Amerike, ki pa že dolgo niso več smerokaz svobode, temveč nasprotno. Koga bodo gospodarji vojne v Washingtonu in vsemogočnih orožarskih podjetjih izbrali za naslednjo tarčo? Bo to Kitajska, Iran, Severna Koreja? Američani preprosto ne znajo živeti, ne da bi se nekje vojskovali, menda je bilo v njihovi zgodovini le 17 let, da niso bili nekje na svetu vpleteni v neki oboroženi konflikt. In briga jih za preostanek sveta, ki si večinoma želi, da bi živeli v miru.
Ko bo ameriški predsednik, pa naj bo to sedanji Joe Biden ali kateri od njegovih naslednikov, bral Sveto pismo, naj se poglobi tudi v citate, ki govorijo o dobrem. Vojne niso nikdar pravične - razen v očeh tistega, ki jih sproži.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
