Z umikom zaveznikov iz Afganistana in napovedanim umikom iz Iraka do konca leta se zaključuje obdobje obsežnih zahodnih (kopenskih) operacij v islamskem svetu, ki se je začelo z napadi 11. septembra 2001. Odpira se vprašanje, ali bi se neuspehu, ki je tudi neuspeh sodelujoče Slovenije, lahko izognili. Na slednje kažejo trije dejavniki: slabi podatki, slabi cilji in slaba izvedba.
Problem slabih podatkov je v srcu 11. septembra. ZDA so se že v desetletju pred tem v času Clintonove administracije soočile z napadi, denimo na veleposlaništvo v Nairobiju ali prvim napadom na WTC. Ti napadi so pokazali na zmogljivosti globalnega terorizma, ki so presegle državno podprti terorizem 80-ih, in hkrati na neusklajenost varnostih služb pri zbiranju podatkov in ukrepanju zoper organizacije, ki so se napajale iz propadlih držav in marginaliziranih skupin po koncu hladne vojne, ki niso imele stalnega naslova in so bile hkrati prisotne povsod. Kmalu po napadu na Afganistan so obveščevalne službe postregle s podatki o orožjih za množično uničevanje in povezavah z režimom Sadama Huseina. Podatki, ki so utemeljili "preventivni" napad na Irak, niso bili le neustrezni, temveč tudi del predstave o svetu, ki ga ni bilo več.
Drugi problem, povezan s slabimi podatki in analizo, so neustrezni cilji. Bushevi invaziji v Afganistan je sledila tista v Iraku. Francija in Nemčija sta bili proti, Slovenija je skupaj z novo Evropo v želji po članstvu v Natu poseg podprla. V tradicionalnem vojaškem smislu so bile operacije uspešne, režimi, slabše opremljeni in organizirani, so padli hitro in z omejenimi žrtvami na strani zaveznikov. Problem pa se je pojavil po tem – izgradnja držav je bila ozko usmerjena na formalne institucije v prestolnicah. Češ, za drugo bo poskrbel trg. Tukaj so se vključile evropske države, vendar je bilo izobraževanje in zagotavljanje možnosti za razvoj izziv generacije, ne pa nekajletnih misij. Hkrati s tem se je pričela gverilska vojna izčrpavanja, ki je dvignila stroške kopenske operacije. Val terorizma je zajel okupirane države, širše regije okoli njih in države, vključene v operacije, tudi in še posebno evropske.
Odpira se vprašanje, ali bi se neuspehu, ki je tudi neuspeh sodelujoče Slovenije, lahko izognili
Zdi se, da je šele globalna ekonomska kriza, ki je sprožila vstajniški val med mladimi v Severni Afriki, opozorila na novo realnost. Evropska politika se je znašla v precepu med pritiski javnosti in prijateljskimi samodržci. Ponekod, denimo v Egiptu, so se volitve in zmaga (zmernih) islamistov zdele kot izgovor za ponovno vzpostavitev avtoritarne oblasti. V Libiji je po odstavitvi Gadafija zavladal kaos, ki je v obliki migracij pljusknil čez Sredozemlje. Obama je sprva povečal angažma v Afganistanu in hkrati napovedal konec večnih kopenskih operacij, kar se je pokazalo ob zadržanem posredovanju v Siriji. Izkušnja Busha, ki je končal mandat kot eden najmanj priljubljenih predsednikov, je bila zgovorna. Hkrati pa razumljiva nejevolja Obame ob sprejemu Nobelove nagrade za mir ob začetku mandata. To je bila nagrada za umik. Tretji problem je slaba izvedba. V imenu boja proti terorizmu so se razširili množični posegi v zasebnost doma in brezpravna pridržanja, mučenje in usmrtitve na tujem. Obama je zaprl Guantanamo, menda je zapornike v zameno za fototermin ponujal tudi naši vladi, hkrati pa se je razmahnila uporaba točkovnih operacij, na primer z brezpilotniki. Vprašanje je, ali so cilji upravičili sredstva. Odstranjene teroriste, na primer Al Kaido, so kmalu nadomestili novi, kot je bila Islamska država. Sporočilo, da teroristi živijo kratko življenje, ni bilo zadostno, ker v gojiščih radikalizma večina ne živi vredno življenje, kaj šele dočaka starost. Trump se je odločil za splošno deangažiranje oziroma pogojevanje aktivnosti z neposrednimi (poslovnimi) koristmi. Pred koncem mandata je sklenil sporazum s talibani, medtem ko je bila uradna vlada še vedno v Kabulu. Režim ni padel vojaško, temveč politično.
Terorizem je, napačno razumljen ali interpretiran, države potegnil v vojne, ki jih niso mogle dobiti, in jih potisnil iz njih, preden bi lahko odpravile vzroke. Dosegel je, da je Zahod padel na tem, kjer je najmočnejši, na lastnih normah. S "kolateralnimi" žrtvami, ksenofobijo in rasizmom si je zagotovil življenjske pogoje za naprej. Nič od tega ni bilo nujno. Moderno je kriviti vzpon Kitajske in agresivno Rusijo – morda so bili veseli zapletanja zaveznikov, toda z njihovim odhodom bo nestabilnost pljusknila v območje kitajskih naložb in ruskih partneric, kot je Iran. Hkrati Evropa ne more vselej računati na ZDA, temveč mora razviti akterstvo in uporabiti vire. Ko se je Biden odločil za dokončni umik, so Američani predstavljali zgolj četrtino vseh okupacijskih sil, pa vendar so bili Evropejci popolnoma odvisni od odločitev in zmogljivosti ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
