50 let od pristanka na Luni: Tomšičeva in Armstrong

Kakšno sporočilo nam je ostalo od trenutka, ko je komandni center v Teksasu prejel sporočilo "Houston, tukaj baza v Morju tišine. Orel je pristal." Brez dvoma sporočilo o neverjetnem človeškem in tehnološkem podvigu. In še tisto, (pre)velikokrat prezrto, ki je govorilo tem, kakšno izjemno dragocenost imamo. Zemljo. To je lahko občutil in razumel le človek, ki je z Luninega površja zrl proti čudovitemu in krhkemu planetu, drobni kroglici v neskončnem vesolju.
Kaj je Neila Armstronga na sprehodu po Luninem površju najbolj prevzelo? Ko se je vrnil na "svoj" planet, je dejal: "​Pogled na Zemljo na temnem ozadju. Tega pogleda se spominjam bolj kot česar koli drugega. Stati na Luninem površju in zreti na Zemljo, visoko nad obzorjem, je zares neponovljivo doživetje. Čeprav se je Zemlja zdela prečudovita, je bila zelo oddaljena. Oaza ali otok, vendar edini nam znani otok, ki je primeren za človeka. Takrat sem, kot še nikoli poprej, čutil močno potrebo, da ta otok varujemo. Varujemo ne pred morebitnimi tujimi osvajalci ali naravno nesrečo, ki preti iz vesolja, pač pa pred lastnimi prebivalci ..."
Še eno izjavo - različno, a tako podobno Armstrongovi - smo našli na orumenelem časopisnem papirju. Izrekla jo je ena najpomembnejših slovenskih političark dvajsetega stoletja, narodna herojinja Vida Tomšič, ki je bila v času pristanka na Luni članica sveta jugoslovanske federacije. Dejala je: "Veličasten občutek moči človeštva, ki zna osvojiti nove svetove, in hkrati pretresljivo spoznanje njegove nemoči, da bi uredil zemeljsko življenje. Hkrati vera in upanje, da bo morda čustvo povezanosti zemljanov, ki so kot ena družina gledali sozemljana pri stopanju na Luno vplivalo, da hitreje najdemo pot k mirnemu, človeka vrednemu življenju."
Dileme, zaskrbljenost in strahovi, ki sta jih doživljala dva zemljana, eden na Luninem površju in drugi na Zemlji, so petdeset let kasneje enaki. Zgodovinski pristanek je vsaj za nekaj dni združil ves svet, ko so ljudje različnih nacionalnosti in prepričanj doživeli eno največjih katarz in ko so se najbrž prvič v zgodovini počutili kot Zemljani in ne razdrobljeni v državnih, verskih in ideoloških tvorbah. In trenutek, ko so se zavedali svoje silne majhnosti v nepredstavljivih širjavah vesolja. Ko se je za trenutek zazdelo tudi, da bo katarzični trenutek tega majhnega koraka in velikega skoka na Zemljino površje za vse večne čase usidral mir. Ne nazadnje sta astronavta na površju pustila sporočila miru in zlato oljčno vejico.
A ni bila le želja po miru in "ureditvi zemeljskega življenja", kar je omenila Tomšičeva in kar je brez dvoma imel v mislih tudi Armstrong, pač pa tudi njegovo povsem jasno opozorilo, da moramo Zemljo "varovati pred lastnimi prebivalci". Naloga, ki je tudi petdeset let kasneje nismo ne ponotranjili, kaj šele uresničili. Svet se je v zadnjega pol stoletja zvijal v vojnih vihrah - prav te dni se spominjamo genocida v Srebrenici -, hladna vojna, ki je bila leta 1969 še kruta realnost, se znova vzpostavlja. Tudi v Zemljini orbiti, če omenimo le idejo Donalda Trumpa, da bodo ZDA imele že naslednje leto vzpostavljene vesoljske sile kot nov oddelek ameriške vojske.