Beograd proti Vučiću

Beograd se bo nocoj že četrto soboto zapored zgrnil na ulice. Zadnjo soboto lani je na proteste prišlo po različnih podatkih od 25 do 50 tisoč ljudi, nocoj, prvo soboto letos, naj bi jih bilo še več. Protesti praviloma potekajo brez incidentov, le promet v središču srbske prestolnice je ob večerih ustavljen.
Začelo se je, ko je skupina moških v Kruševcu na neki politični tribuni pretepla liderja sicer minorne opozicijske stranke Levica Borka Stefanovića. Okrvavljena Stefanovićeva glava je bila za doslej šibko srbsko opozicijo, sicer združeno v Zvezi za Srbijo, znak, da v Srbiji "ni več najmanjših pogojev za normalno politično delovanje kakršnekoli verodstojne opozicije", kot je zapisal srbski publicist Teofil Pančić v hrvaškem dnevniku Jutarnji list. Kajti opozicija se ne pojavlja v vplivnejših medijih, predvsem ne na državni televiziji, s permanentno blokado ji je v parlamentu tako rekoč odvzet glas za govorniškim pultom, na lokalnih volitvah so njenim predstavnikom in volivcem odkrito grozili. V ozadju tega dogajanja pa so se dvigale tenzije na Kosovu oziroma na relaciji Priština-Beograd. Uvedba stoodstotnih kosovskih carin na blago iz Srbije, po tem ko je Beograd Kosovu že tretjič preprečil sprejem v mednarodni Interpol, pa predstavitev kosovske vojske in še pred tem skoraj leto dni nepojasnjen umor srbskega voditelja na Kosovu Oliverja Ivanovića. Lani poleti so temperaturo dvignile še precej glasne pobude za zamenjavo ozemelj med Beogradom in Prištino. Evropska unija jih je sicer z gnusom zavrnila, ZDA pod Donaldom Trumpom pa bi sprejele tudi to, če bi prišlo do takšnega dogovora. Za nameček Srbija kljub drugačnim uradnim stališčem nekako še zmeraj, taktično, koleba med navezavo z Evropsko unijo in Rusijo, tudi morda Kitajsko.

Lopov še ni gotov

Prvi protestni marš pod geslom Okrvavljene srajce so organizirali pravzaprav študenti in umetniki, denimo igralca Branislav in Sergej Trifunović, Zveza za Srbijo pa je demonstracije podprla. Študenti so se prvič na protestih zbrali takoj po predsedniških volitvah, že maja predlani. Na ulicah so zdaj tako pristaši leve in desne, celo nacionalistične opozicije, vendar so v ospredju bolj splošno nezadovoljni ljudje, včasih po francoskem zgledu oblečeni v rumene odsevne jopiče, ki jim je vrh glave poniževanja in tretjerazrednih laži, s katerimi jih bombardira propagandno-medijska mašinerija predsednika države Aleksandra Vučića iz Srbske napredne stranke, medtem ko Srbija tone ne le v politično, temveč tudi gospodarsko krizo. Državljanski protestniki nosijo transparente in vzklikajo Vučić lopov, ne pa še: Vučić je gotov, pa Dovolj je laži in podobno. Pomagajo si s piščalkami, ragljami, bobnajo in udarjajo s posodo. Aleksandar Vučić se je pred sedmimi leti odvrnil od srbskih radikalcev in se skušal predstaviti za demokrata. Toda kot piše še en srbski publicist Saša Ilić v spletnem časniku Peščanik, v tem času mu je uspelo "uzurpirati oblast in vse državne institucije, kar so spremljale številne prepovedi, ogromno povečanje strahu in propagande", ki hvali lik in delo predsednika.

Vučić kot Orban

Spasojević vendarle meni, da se je srbska družba v skoraj dvajsetih letih po tem gotovo spremenila: "Mislim, da smo od takrat bolj svobodni, bolj demokratični in tudi bolj gospodarsko uspešni. Izvili smo se iz izolacije ter postali zategadelj bolj integrirani in vpeti v regijo ter celo v Evropsko unijo. Sta pa zadnji dve leti pod predsednikom Aleksandrom Vučićem pokazali, da je z avtoritativnim principom pri nas še zmeraj mogoče suspendirati demokratične institucije. Pri čemer ima Vujčić zelo podobno podporo med ljudmi, predvsem zunaj Beograda, kot vladajoči na Poljskem ali, še bolje, kot Viktor Orban na Madžarskem."

Stabilokracija za EU

Pa Kosovo? Zakaj nerešeno vprašanje te dežele, ki jo ima vendarle pod drobnogledom ves svet, ne igra pravzaprav nobene vloge več? Spasojević: "Prizadevanje za dialog med Beogradom in Prištino ima na mednarodno skupnost in zlasti na Evropsko unijo vpliv do te mere, da ohranja iluzijo o tako imenovani stabilokraciji. Zavoljo te maksime EU tolerira Aleksandra Vučića in tudi kosovskega predsednika Hashima Thacija. EU in drugi mednarodni akterji polni nade pričakujejo neki dogovor, pri čemer mi drugi sploh ne vemo, kaj leži na pogajalski mizi. Vendar to ni ovira, saj sta tako Vučić in Thaci zavoljo upanj, ki jih od zunaj polagajo vanju, lahko povsem varna. Oba sta tudi že izkusila, da je zunanji pritisk nanju veliko manjši, kakor je bil še pred nekaj časa, ko je bilo denimo aktivno haaško sodišče za vojne zločine v bivši Jugoslaviji. Zato ostajata oba za mednarodno skupnost, precej ironično, faktor stabilnosti in legitimnosti na tem delu Balkana. Seveda, če pogledava Vučića pobliže, srbski predsednik Srbijo vodi k EU. Ampak to je zgolj njegova taktična politika, saj v tem oziru lahko zavrača politiko izolacije Srbije, poleg pa vendar ne kaže niti navdušenja za kakšne nove vojne podvige, katerim, reciva, Milošević ni nikoli nasprotoval."
Vučić bi težko izpolnil eno od glavnih zahtev beograjskih demonstrantov, to je zahtevo po medijski svobodi. "Če izpolni to obljubo, Vučić ostane brez enega glavnih vzvodov svoje vladavine. Izpolnitev te zahteve ga mogoče še ne bi vrgla z oblasti, bi pa njegovo oblast zelo oslabila," je neposreden Spasojević.
Večerov nekdanji dopisnik iz Beograda Nikola Vrzić za konec pove: "Menim, da protesti ta hip ne morejo uspeti. Kajti za kakšen takšen rezultat bi se moralo na ulice zgrniti več slojev prebivalstva, zoper Vučića pa zaenkrat protestirajo v največji meri ljudje iz srednjega zgornjega sloja. Brez večine se ne bo zgodilo nič."
Zdi se, da se tega zaveda tudi Vučić, ki je proteste v Beogradu zavrnil s ciničnimi besedami, da se ne bo spremenil, kaj šele umaknil, pa če bo na ulice prišlo pet milijonov ljudi. In dodal, da se spremembe lahko zgodijo le na volitvah, ter učinkoval hudo demokratično in v smislu stabilokracije, ki je evropskemu Bruslju na Balkanu tako všeč.